Otroke prezgodaj specializirajo za nek šport in jih prehitro pahnejo v tekmovalnost. To mnoge otroke, ki bi jim šport moral biti v prvi vrsti sprostitev, druženje in možnost gibanja, odvrne od njega. Tisti, ki pa že zgodaj začnejo s tekmovalnim športom, tedaj, ko bi morali pokazati prve rezultate, že pregorijo.
To niso samo opažanja nestrokovnjakov – staršev –, o tem so že pred enajstimi leti na ljubljanski fakulteti za šport izdali debelo knjigo Šport po meri otrok in mladostnikov. Stanje ni danes nič boljše, kvečjemu slabše. V šoli je vse manj ur telovadbe, denimo v sedmem razredu osnovne šole, le dve uri na teden (!). Hkrati pa otroke že od malega vabijo v obšolske športne dejavnosti, denimo nogomet, košarko in drugo. In jih takoj potegnejo v tekmovalnost. In z njimi še starše, ki jih morajo voziti iz ene tekme na drugo. To je zahtevno že za starše, kaj šele za otroke, tako s telesnega kot duševnega, zrelostnega gledišča.
Prezgodnja specializacija
Zgodnja specializacija pomeni enostransko in intenzivno, v tekmovalni šport usmerjeno vadbo premladih športnikov izključno v eni sami športni dejavnosti. Kadar prevlada imperativ tekmovalnih uspehov, postane vadba enostranska, specifična in pogosto prezahtevna.
»Odrasli športniki ne morejo biti uspešni brez specifične vadbe, vendar pa ozko usmerjena vadba v otroštvu v njih pogosto zatre dolgoročni športni razvoj, ogroža njihovo zdravje; to je velika strokovna napaka. Ob tem se pojavljajo tudi neprimerne oblike dela z mladimi.
Pedagoško nesprejemljivo je, da pri vadbi otrok in mladih prevladujejo pravila ter standardi odraslih, pozablja pa se na otrokove značilnosti in potrebe. Nesprejemljivo je, da športna vadba že v otroštvu postane resno delo, katerega najpomembnejša cilja sta tekmovanje in osvojene medalje. Na ta način so potrebe, pravice in dostojanstvo otrok kršeni že v izhodišču,« v knjigi Šport po meri otrok in mladostnikov opozarja Branko Škof.
Opuščanje športa
Z nasilno vadbo zaradi večletnih (pre)velikih tekmovalnih pričakovanj, otrokom odvzamemo veselje, spontanost, ustvarjalnost in igrivost, kar vodi k nižjemu samozaupanju ter slabši samopodobi. Ob negativnem čustvenem doživljanju in stresu mladi pogosto zapustijo šport. Številni svojo izkušnjo opisujejo kot izgorelost.
Izgorelost mladih v športu ter posledični osip mladih v tekmovalnem športu je toliko večji, kolikor bolj je športna dejavnost usmerjena v tekmovalnost in kolikor bolj je vadba specializirana. Zgodnja specializacija in visoka zahtevnost vadbe zmanjšata notranjo motivacijo, povečata izgorelost mladih športnikov ter povečata osip.
Osip je večji pri tistih, ki so začeli trenirati bolj zgodaj. Doslej ni nobenega empiričnega dokaza niti zagotovila, da sta za razvoj vrhunske ustvarjalnosti potrebna zgodnji začetek in zgodnja specializacija. Raziskave kažejo, da je bil začetek treninga oziroma vključevanja v šport pri uspešnih odraslih športnikih zelo različen. Strokovna literatura nedvomno in zelo argumentirano podpira raznovrstno športno vadbo v zgodnjem obdobju športnikovega razvoja kot ustreznejšo pot k vrhunskim športnim rezultatom v odraslosti.
In ker velika večina otrok v odraslosti ne bo vrhunskih športnikov, jim pustimo, da se pri športnih dejavnostih predvsem sprostijo, zabavajo, družijo, rastejo in razgibajo brez poškodb.
R. P.