Petra in Hakim El Khiar sta Primorca, zanimiv zakonski par, ki je v Slovenijo pripeljal še bolj poseben izdelek. Stoodstotno kaktusovo olje, proizvedeno v Maroku, Hakimovem rodnem mestu. Zaenkrat edino tovrstno hladno stiskano olje na svetu, ki postaja nepogrešljivo v lepotni, morda, upajmo da kmalu, pa tudi v zdravstveni industriji.

Odprtih rok sta me prijazno sprejela v njunem laboratoriju, v stavbi ljubljanske Iskre. Malo se razgledam po prostoru a olja ne vidim. Tam se nahaja vse kaj drugega, na primer naprave za čiščenje odpadnih voda, a o tem kdaj drugič. Jaz sem prišla zaradi olja. Ki je baje nekaj posebnega. Ko boste prebrali celo zgodbo, boste tudi vi razumeli, zakaj je to olje tako zelo drugačno.

 

»Naša zgodba se je začela daljnega leta 1954, ko Slovenka Nežka Šepec pod še takratno Jugoslavijo odide v Gvinejo kot zdravnica v okviru pomoči neuvrščenim. Kasneje dobi službo v francoskem OCP in kot zdravnica in porodničarka odide v Maroko, kjer spozna svojega moža Bouchaiba El Khiar,« zanimivo pripoved začne njun sin, Hakim, ki se jima je rodil leta 1967. Njihovo življenje je že takrat močno izstopalo iz povprečja običajnih maroških družin, saj so imeli v lasti več posestev in lastno avto šolo s kar štirinajstimi avtomobili in tremi kamioni. »Živeli smo na veliki farmi, kjer smo imeli konje, krave, kokoši, ovce, pa nasade oljk in evkaliptusov. Farma obsega kakšnih sto hektarjev in je nekoliko odmaknjena od mesteca Khouribga na severozahodu Maroka. »Oče je okoli farme za mejo posadil kaktuse, za nekakšno živo mejo najprej, v njih pa so se skrivale lisice in zajci, ki jih je kot lovec zelo rad lovil. Na njih pa so v izobilju rasli tudi zelo barviti in zdravi sadeži, ki jim domačini pravijo Karmouss,« nadaljuje Hakim.

Mali Hakim je na farmi neizmerno užival v nadstandardnem življenju, ki sta mu ga starša omogočala. Že kot majhen otrok je vozil avtomobile, hodil z očetom na lov, poleg arabske je obiskoval tudi francosko šolo. Leta 1974 pa se je mama Nežka nenadoma odločila, da sina Hakima sama odpelje nazaj v Slovenijo, tu pa naj bi se dokončno izšolal. Tega istega leta pa se na drugem koncu Slovenije, mami Ani in očetu Antonu, rodi punčka po imenu Petra. Mama Nežka občasno še odide v Maroko na obisk k svojemu možu Bouchaibu, mali Hakim pa počasi odrašča. Sčasoma se stiki prelepe družine popolnoma prekinejo. Vse do leta 2008, ko se Hakim in Petra spoznata, se na prvi pogled zaljubita in poročita. Hakima v Petrino družino nadvse lepo sprejmejo, a to v njem le še poveča prikrito žalost, ker prave družine sam že leta ni imel. Prav zato se Petra odloči, da ga odpelje nazaj v Maroko. In tako se je začela zgodba z morda najboljšim oljem na svetu.

»Na pot sva se leta 2008 podala brez pričakovanj. In na koncu se je morda prav zato sprevrglo v nekaj prečudovitega. Čustveno je bilo zelo naporno, saj je na dan privrelo ogromno potlačenih, a kljub vsemu lepih spominov. Na majhnem listku napisan stričev naslov v Casablanci izpred petintridesetih let, ki nama ga je dala Hakimova mama, je bil edino upanje, da se najino iskanje v več milijonskem mestu lahko začne. In se je. Na naslovu sicer nisva našla več nikogar, vendar je bil očetov in mamin sloves oziroma priimek El Khiar po toliko letih še vedno tako močan, da so nama popolnoma neznani ljudje lahko pomagali, da sva našla Hakimovo družino,« začetke opisuje Petra in nadaljuje: »Toliko veselja in presrečnih ljudi ob snidenju a očeta žal ni bilo med njimi. Žal sva prišla nekaj let prepozno. Preplet globoke žalost, besa in jeze v Hakimovih me je navdajal z dvomi o tem, da morda odločitev, da ga odpeljem v rodno mesto, ni bila prava. A le do trenutka, ko naju je družina odpeljala na farmo, kjer je Hakim nekoč živel. Kot da mesta nikoli ne bi zapustil, je začel plezati po zidovih, tekati po farmi gor in dol, v zapuščeni hiši je celo našel mamin zdravniški pribor, na steni svojega metulja in celo fračo, ki jo je pred leti sam izdelal! Ja, bilo je vredno!« 

Na farmi danes ni več živali, je pa polna pet in več metrskih kaktusovih lopat, na katerih vsako leto zraste na tone in tone barvitih sadežev velikosti kivija, ki zelo ugodno vplivajo na zdravje. »Olja v preteklosti tam ni nihče prideloval. Pred kratkim pa, ko sva se z njim srečala v Ameriki, pomisliva, kako lepo priložnost imava, da več kot 50 let stare kaktuse, ki jih je posadil oče Bouchaib, uporabiva za proizvodnjo dragocenega, popolnoma naravnega in 100% čistega olja iz kaktusovih semen. S pomočjo najine maroške družine smo tako postali eni redkih ali pa celo edini pridelovalci lastnega kaktusovega olja, s popolnim nadzorom pridelave od samega kaktusa do končnega izdelka,« ponosno pove Petra. 

Kaktusovo olje, ki sta ga v Sloveniji pripeljala Petra in Hakim je eno redkih, ki je res stoodstotno, brez primesi. »V našem procesu ni nobenih neznank, za vsak sadež vemo kje in kdaj zraste, kdo ga utrga, kje in kako se semena sušijo, kje in kdaj se olje iztisne. Ves postopek je pod popolnim nadzorom – vse od rastline (kaktusa) do končnega izdelka (olja),« pojasnjuje Petra in razloži, zakaj je ta podatek tako pomemben: »Zaradi cene stekleničke olja. Kaktusovo olje je zelo dragoceno, saj iz tone sadežev pridobimo liter olja. In to je tisto, kar podraži naš izdelek. Trg je na žalost preplavljen s cenenimi ponaredki, ki po svoji kakovosti niti malo niso primerljivi s pravim, 100 % čistim oljem.«

Pri nakupu olj moramo biti zelo pazljivi, saj je povsem mogoče, da na steklenički piše 100 % čisto, naravno, bio, eko in še kakšno olje, ko malo boljše pogledamo sestavine, pa ugotovimo:

  • da je kot primarna sestavina najpogosteje navedeno mineralno olje (ki je pravzaprav nafta), šele na koncu seznama sestavin se pojavi kaktusovo olje;
  • da so kaktusovi cvetovi samo macerirani (namočeni) v neki oljčni osnovi (npr. oljčno, mineralno olje, itd.). Namočeni kaktusovi cvetovi v neki osnovi niso konkurenca pravemu kaktusovemu olju, pridobljenemu direktno iz semen;
  • včasih je olje tudi dejansko lahko 100 % čisto, a je staro. Rok uporabe kaktusovega olja je dve leti od iztisnjenja. Po dveh letih je, če je seveda pravilno skladiščeno, lahko še vedno uporabno, vendar pa takrat kakovost pade. Ne vpije se več tako lepo v kožo, zato daje občutek, da je po nanosu koža mastna. To je najhitrejši in najboljši hitri test kvalitete oziroma svežine olja.

»Takšno zavajanje v bistvu niti ni pravo zavajanje, saj je olje res lahko 100 % čisto, naravno, vendar nam nihče ne pove, da je postarano, kar pomeni, da se njegova struktura spremeni in nima več tako močnega učinka kot sicer. Včasih staro olje celo mešajo s sveže stisnjenim (nekateri celo v staro olje samo namočijo ostanke od sveže iztisnjenega olja in podobno), a to mu kakovost dvigne za krajši čas,« pravi Petra.

Kljub kontrolam lahko takšno olje vseeno pride na trg, saj gre na testiranje takoj potem ko ga zmešajo in kakovost še nekako ostaja na meji sprejemljivosti. »Na žalost ima ta »umetna kakovost« kratke noge. Tudi cene teh olj so precej nižje od pravega hladno stiskanega svežega olja. Takšno olje prodajajo, pa bi ga morali zavreči,« dodaja Petra.

Kaktusova farma, ki Petri in Hakimu zaposlenim prinaša kruh, leži na SZ Maroka, natančneje v regiji Beni Mellal-Khenifra, ki je nekoliko odmaknjena od središča mesta. Na 100 hektarih zemlje rastejo kaktusi, ki jih je zasadil Hakimov oče Buchaib že pred petdesetimi leti. Visoki so tudi do pet metrov. »Oče jih je takrat zasadil bolj kot ne za nekakšno živo mejo. Med kaktusi so se skrivali tudi zajci in lisice, ki jih je oče z veseljem lovil,« pravi Hakim.

Na lopatah kaktusa vsako leto zrastejo čudoviti plodovi. Sadeži so velikosti kivija, užitni in nadvse uporabni, tudi v zdravilne namene. »A se kljub temu olja do danes ni pridelovalo. Ne le tu, niti drugje po svetu,« dodaja Hakim. Čeprav se kakovost kaktusovega olja deli na šest kategorij, pa sta Petra in Hakim ponosna, ker na njuni plantaži raste samo najboljša kakovost, kar dokazujejo tudi študije. »Naši kaktusi rastejo popolnoma naravno, samostojno, brez ne zalivamo jih in tudi kemikalij in pesticidov ne uporabljamo. To pomeni, da se morajo samostojno preživeti v še tako nemogočih podnebnih razmerah, to je od snežnih razmer pa vse do ekstremno visokih temperatur, v katerih rastejo. In prav to je razlog, da ima olje, pridobljeno iz semen sadeža, tako izjemne učinke,« poudarja Hakim.

Kaktusovi cvetovi, pa tudi sadeži so lahko zelo različnih barv, vse od rumene do temno vijolične. Sezona pobiranja traja nekje od junija do konca decembra in se izvaja izključno z rokami. »Pobiranje je zelo zahtevno in zamudno, saj ima kaktus nešteto drobcenih bodic, ki jih z očesom niti ne vidimo, jih pa kljub temu zelo dobro čutimo, če nismo dovolj previdni. Vsak sadež posebej se ročno utrga in se da na kup. Tega z metlami toliko časa ometajo, da so sadeži vsaj približno očiščeni bodic. Tako očiščene potem še operejo, da so pripravljeni za nadaljnjo obdelavo. Vsak sadež posebej, spet ročno, s pomočjo posebne tehnike in nožka, odprejo in ločijo semena od pulpe. Slednjo potem uporabijo za sokove, marmelade, kis in podobno, semena pa se naravno (po)sušijo na zraku in soncu. Vse našteto mora biti opravljeno pravočasno, takoj ko sadeži dozorijo, saj se le tako lahko zagotovi prvovrstno olje. Šele, ko se semena posušijo, lahko, ob pravilnem skladiščenju seveda, čakajo tudi dve leti, preden se iz njih iztisne olje,« pojasnjuje Petra.

Zakaj Karmouss in ne druga olja?

»Karmouss olja nikoli ne stiskamo na zalogo, ker tako preprečimo, da bi se olje postaralo. Glede na to, da smo proizvajalec in distributer olja, lahko z gotovostjo trdimo, da je naše olje res vedno sveže, hladno stiskana, v kar pa konkurenca, ki olje samo kupi in proda, ne more biti prepričana.« Postopek pridobivanja olja je zelo zahteven in zamuden, a z njim Petra in Hakim nahranita kar nekaj lačnih maroških ust. Ženskam in vsem, ki so pripravljeni služiti omogočita, da imajo delo in seveda lastni zaslužek, česar pa se zlasti veselijo ženske, ki tako ne rabijo biti več cele dneve za štedilnikom. »Čeprav smo ljudje iznašli stroje, ki bi lahko to delali namesto nas (a vanje vržeš cel sadež z olupkom vred, kar pa ni enako kot če bi ga čistili ročno) pa mi z ročnim obiranjem naredimo dvojno korist: zagotovimo najbolj kakovostno olje na svetu in pomagamo vsem, ki potrebujejo zaslužek,« za konec pove Petra.

Njuna želja za prihodnost je, da bi organizirala tudi potovanja na farmo kaktusovih nasadov, kjer si bodo obiskovalci lahko ogledali celoten postopek od obiranja do izdelave in morda v katerem od postopkov tudi sodelovali. Če koga zanima več, pa naj pokliče Petro na +386 (0)40 621 004.

Barbara Černe

 

Foto: osebni arhiv in Nataša Čampelj