Že Hipokrat je rekel: pravšnja mera telesne aktivnosti ob pravšnji meri hrane zagotavlja trdno zdravje in obratno. Kadar pa z vadbo pretiravamo, nas lahko to pahne v še slabše psihofizično stanje.

Telesna aktivnost je najboljši naravni antidepresiv: dobro vpliva na telo in nas osrečuje. Možgani med telesno vadbo dobijo več kisika, pospeši se krvni obtok. To vpliva na organe in na pospešeno izločanje strupov iz telesa. Telesno aktivni imamo manj možnosti za srčno-žilna obolenja, kap in sladkorno bolezen, tudi za depresijo in druge tegobe današnjega časa, to je nespečnost, motnje hranjenja in druge. A koliko vadbe je pravzaprav dovolj?

“Vsaka oblika vadbe je nekakšen šok za telo in če je je preveč oziroma če je ta preintenzivna, nam bolj škodi kot koristi. Za vse nas, rekreativce, je primerno, da vadimo od 3- do 4-krat tedensko, in še to zmerno. Intenzivnost vadbe prilagodimo sposobnostim in letom. Vedno moramo poslušati svoje telo oziroma to, kar nam sporoča. Dolgotrajna intenzivna vadba lahko na dolgi rok negativno vpliva na srce in žilje. Zaradi nepravilnega izvajanja vadb pa nemalokrat pride tudi do bolečin in poškodb. Če se že odločimo za intenzivno vadbo, jo uvajajmo postopoma, korak za korakom,” trdi Matic Pusovnik, vojaški policist, inštruktor fitnesa, spininga in kettlebel liftinga ter prehranski svetovalec. S športom oziroma zdravim načinom življenja se ukvarja več kot dvajset let, vse od osnovne šole. Danes, pri šestintridesetih, še vedno rad raziskuje in si postavlja še višje cilje. Najbolj ga veseli, ko jih pomaga doseči svojim strankam. Šele takrat je, pravi, njegov trud poplačan.

Trdo, a razumno

Matic se rad drži načela ‘train hard but smart’ (treniraj trdo, a po pameti) in s tem zastruplja tudi druge. Vsakomur, ki ga prosi za pomoč pri oblikovanju telesa, pove, da bližnjic ni. Zmagovalna kombinacija za lepo in zdravo telo ter srečno dušo se po njegovem glasi: trdo delo, redna in posamezniku prilagojena vadba ter primerna prehrana. “Ne glede na to, v kakšnem stanju je kdo, vsak lahko izkleše telo. Nemogočega ni. To sicer zahteva veliko organizacije in samodiscipline, a brez nič ni nič,” pravi. Le kdo si ne bi želel živeti dolgo in zdravo in ob tem še dobro izgledati? A kaj, ko se staramo in je z leti vse težje. A Matic ima odgovore za vse.

Uteži za mišice

Za ohranjanje in pridobivanje mišične mase je najpomembnejša hrana. “Ta mora biti energijsko presežna in beljakovinsko bogata. Drug dejavnik so hormoni, natančneje testosteron. Ker ga imajo moški več, ti z lahkoto pridobijo več mišične mase kot ženske. Še najhitreje srednješolci. Od petnajstega do osemnajstega leta je raven testosterona na višku, kasneje že upada, zato težje vzdržujemo in pridobivamo mišično maso. Starejši kot smo, slabši bodo rezultati,” pravi. Zadnji dejavnik je telesna aktivnost. To pomeni, da moramo delati le vaje z obremenitvijo oziroma trening z utežmi. Aerobni trening nam tu ne koristi.

Vadba za vihar

Zmerna vadba ima številne pozitivne učinke na telo, predvsem in najbolj vpliva na naš izgled in na razpoloženje. “Med vadbo se v telesu pretakajo hormoni, ki določajo naše počutje. Povedano drugače, med vadbo se dogajajo nekakšni hormonski viharji. Vadba pomaga uravnavati raven inzulina in leptina, ki vplivata na počutje,” pojasnjuje Pusovnik.

Ker telo med vadbo potrebuje 15-krat več kisika kot med mirovanjem, začnemo hitreje dihati, srce pa začne hitreje biti. Več gibanja vpliva na to, da srce postaja čedalje bolj učinkovito, zato lahko vadimo več. Če pa je vadba prenaporna oziroma jo je preveč in telesu ne omogočimo dovolj počitka – ta je zelo pomemben, saj se anabolni procesi dogajajo med počitkom –, pa lahko pride do negativnih posledic; med drugim do izločanja stresnega hormona kortizola, saj je telo predolgo izpostavljeno stresu. Kortizol je hormon, ki ga izloča nadledvična žleza, da se telo lahko odziva na stresne situacije. Težava pa nastane, ko ga je v telesu preveč; to se zgodi ob prenaporni vadbi s premalo počitka oziroma obnove telesa, saj je v tem primeru raven hormonov konstantno povišana. Pride celo do tega, da ima katabolni učinek na metabolizem beljakovin (to pomeni, da negativno vpliva na razgradnjo beljakovin v mišicah, kosteh in v limfatičnem tkivu). A če vadbo na hitro opustimo, tudi ni dobro. “S tem zanemarimo srce, žilje, dihala in druge notranje organe. Padec vzdržljivosti telesa se pozna že v prvih nekaj tednih. In kasneje bomo rabili veliko več časa, da bomo telo vrnili v prvotno formo. Vaditi je treba ves čas, a zmerno.”

Od 5 do 7 obrokov

Poleg vadbe je pomembna tudi prehrana. “Kakšna naj bo, je odvisno predvsem od posameznika, njegovih ciljev in tudi vrsto športa oziroma vadbe. Povprečen rekreativni športnik potrebuje vsa tri makrohranila, beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate,” je prepričan Pusovnik.

Beljakovine potrebujemo vse življenje. Celice se brez njih ne morejo razvijati ali obnavljati, a s starostjo se potrebe po beljakovinah spreminjajo. Količina, ki jo potrebujemo, je odvisna tudi od oblike in intenzivnosti aktivnosti. Priporočen dnevni vnos za osebo, ki je zmerno telesno aktivna, je nekje od 1 do 1,7g na kg telesne mase. Govorimo o rekreativnem športniku, ki trenira od tri do štirikrat na teden po eno uro. Vnos je lahko tudi večji, vendar so študije pokazale, da vnos, večji od 2,5 g telesne mase na dan, ne bo vplival na povečanje mišične mase. Če povzamemo v odstotkih, dnevni vnos beljakovin naj znaša od 10 do 20 odstotkov skupnega kalorijskega vnosa. Bogata z beljakovinami so živila živalskega (od mesa je to pusta perutnina, govedina, tudi svinjina, pa ribe in morski sadeži, jajca, mlečni izdelki in mleko) in rastlinskega izvora (fižol, grah, soja …).

Drugi makro element, ki ga potrebujemo med vadbo, so ogljikovi hidrati, ki oskrbujejo telo z energijo. Priporočen dnevni vnos na posameznika niha med 4 oziroma 10 grami na kilogram telesne mase oziroma predstavlja do 50 odstotkov vseh zaužitih kalorij. Pri preveliki količini ogljikovih hidratov (to je 400–500 g/dan) pride do povečane sinteze nasičenih maščobnih kislin iz glukoze, ki se v telesu skladiščijo v obliki maščob. Zato jejmo ogljikove hidrate, ki vsebujejo osnovne hranilne snovi in prehranske vlaknine, to je sadje, stročnice in polnozrnata živila.

Tretji makroelement so maščobe. Tudi brez njih ne gre, saj so pomembni gradniki celičnih membran in nujni za tvorbo hormonov (spolnih in nadledvične žleze) ter topilo za vitamine A, D, E in K. Dnevno naj bi jih užili okoli 60 gramov, kar predstavlja 30 odstotkov vseh zaužitih kalorij. 10 odstotkov dnevnega vnosa maščob naj bi predstavljale nasičene (svinjska mast, maslo, oreški ...), 20 odstotkov pa nenasičene maščobe (oljčno in repično olje, sardelice, skuša, losos, avokado, jajca ...).

Kaj pa moč?

Številne raziskave so pokazale, da s primerno načrtovanim obsegom in intenzivnostjo vadbe vplivamo na vseh šest osnovnih sistemov biološke (telesne) podlage organizma (srčno-žilni, dihalni, mišično-skeletni, živčni, hormonalni in energijski sistem). Z vadbo razvijamo in vzdržujemo človekove gibalne sposobnosti. Vadba ima velik vpliv na psihične procese (miselne, čustvene in motivacijske) in velik socialni pomen.

Ne glede na starost, je zmerna telovadba priporočljiva iz številnih razlogov:

• zmanjšuje tveganje za nastanek in razvoj bolezni srca in žilja,
• zmanjšuje vrednosti maščob v krvi – celotnega holesterola in trigliceridov, 
• znižuje vrednosti škodljivega (LDL) holesterola in zvišuje vrednosti zaščitnega (HDL) holesterola,
• upočasnjuje proces ateroskleroze,
• znižuje krvni tlak, 
• zmanjšuje inzulinsko odpornost in znižuje raven glukoze v krvi, 
• zmanjšuje tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, 
• zmanjšuje endokrine motnje, 
• vpliva na upočasnitev napredovanja osteoporoze, 
• ugodno vpliva na prebavo in izločanje ter 
• pomaga pri uravnavanju telesne teže in preprečuje debelost.

“Ne le za mišično maso, skrbeti moramo tudi za moč,” poudarja Pusovnik in nadaljuje: “Moč je potrebna za držo v stoječem ali sedečem položaju, za hojo in tek in za vse dejavnosti, kjer je potrebno lastno premikanje ali premikanje različnih bremen. Moč je torej človeku nujno potrebna, zato moramo zanjo skrbeti in jo ohranjati na čim višji ravni tudi, ko se staramo. Z odraščanjem se moč povečuje in pri naših dvajsetih doseže največjo raven. Na visoki ravni ostaja vse do petdesetega leta, ko začne postopno padati. Najbolj pade po 65. letu. Če je trening pravilno izbran, lahko z njim povečamo moč v vseh starostnih obdobjih.” Pri tem pa moramo upoštevati določene značilnosti posameznika, na primer:

starost, 

spol, 

telesno zgradbo,

trenutno pripravljenost in izkušnje, 

fazo in raven biološkega razvoja, 

glavne značilnosti športne vadbe, 

cilje, ki jih želimo doseči.

Odvisno od potreb, lahko vnos kalorij razdelimo na pet obrokov, resnejši športniki tudi na šest ali več. Pogosti, a količinsko manjši obroki vplivajo na pozitivno razmerje mišične proti maščobni masi tudi s povišano termogenezo (višje stopnje presnove).

Obroke razdelimo tako, da bo med njimi kakšne tri, a ne več kot šest ur. Če spimo vsaj osem ur, bodo takšni, razdeljeni na vsake tri ure, ravno pravšnji. “Najpomembnejši obrok je tisti po treningu. Velikokrat slišimo, da po treningu ne smemo jesti ali ker sem toliko telovadila, ne smem sedaj vsega pokvariti s hrano. Takšno razmišljanje je napačno. Po treningu moramo obvezno zaužiti beljakovinsko-ogljikovhidratni napitek v razmerju 1 : 2 ali več, odvisno od ciljev in potreb telesa (lahko tudi 1 : 3, 1 : 4, 1 : 5). Obrok zaužijemo uro in pol oziroma dve uri po vadbi, v obliki napitka, ki naj bo beljakovinsko bogatejši,” dodaja.

Veliko vlogo pri tem, v kolikšnem času bomo dosegli cilj, igrajo tudi mišične skupine. V katero sodite vi?

EKTOMORF: vitek, tanki sklepi, izrazito malo maščevja in malo mišic

Ektomorfi so vitki, imajo hiter metabolizem in zelo malo maščobnega tkiva. To so največkrat visoke, vitke osebe s tankimi sklepi. Zelo hitro prebavljajo hrano in jedo brez strahu, da bi se zredili. Po drugi strani pa težko pridobivajo mišično maso.

Trening:

Vadbeni program naj obsegal nekaj osnovnih, a kompleksnih vaj, na primer potisk s prsi, počepi, mrtvi dvig, veslanje, potiski z rameni. Vsako vajo naj bi se izvajalo od 6- do 10-krat, na enem treningu pa se naenkrat obdelata največ dve mišični skupini. Predolg trening je za ektomorfa kontraučinkovit, zato naj bodo serije kratke, s poudarkom na vajah za moč. Odmori med serijami naj bodo daljši, nekje od 2 do 5 minut.

Prehrana:

• 4–6 manjših obrokov na dan, vsake 2,5–3 ure
• povečan dnevni vnos beljakovin: od 1,5 do 2,0 g/kg telesne mase
• dnevni vnos 30 % beljakovin, 50 % ogljikovih hidratov in 20 % maščob
• poveča naj se vnos vlaknin in omeji vnos sladkorja

MEZOMORF: atletski izgled, široki sklepi, povečana mišična masa in malo maščevja

Mezomorfi so osebe, ki imajo povečano mišično napetost, močne roke in noge, široka ramena, ozek pas. Nimajo težav s pridobivanjem mišične mase, imajo zelo malo maščobnega tkiva, vendar morajo biti kljub temu previdni, da preprečijo prekomerno nalaganje maščob.

Trening:

Vadbeni program naj bo sestavljen iz kompleksnih in tako imenovanih izolacijskih vaj. Prve tri ali štiri tedne naj bodo treningi visoko intenzivni, nato sledita teden ali dva nizkointenzivnih treningov. Telo mezomorfa se hitreje obnavlja in hitro prilagaja na razne vadbene programe. Vsako vajo ponovimo od 8- do 12-krat, odmori med serijami pa naj ne bodo daljši od minute (med različnimi vajami do 2 minuti). Pri vsakem treningu krepimo eno mišično skupino; redko ponavljamo isto, vsaj ne prej kot po 48 urah.

Prehrana:

• 4–5 manjših obrokov na dan, vsake 2,5–3 ure
• povečati dnevni vnos beljakovin na 1,5 do 2,0 g/kg telesne mase
• dnevno naj bi zaužili 40 % beljakovin, 40 % ogljikovih hidratov in 20 % maščob
• uživali naj bi ogljikove hidrate z nizkim glikemičnim indeksom in hrano bogato z vlakninami

ENDOMORF: zaobljena postava, široki sklepi, povečana mišična masa ali/in maščobna masa

Endomorfi so osebe z zaobljeno postavo, imajo močne sklepe in široke boke. To je najbolj nehvaležna postava. Nimajo težav s pridobivanjem mišične mase, vendar hitro pridobijo maščobne obloge in se jih težko znebijo. Njihov metabolizem je počasen.

Trening:

Za ta tip je najbolj primeren aerobni trening, torej vadba za kurjenje maščob.

Pri treningu z obremenitvijo (utežmi) je potrebno obdelati celo telo v prvih dveh tednih, nato pa se vadba lahko razdeli po mišičnih skupinah. Trening naj bo sestavljen iz kompleksnih vaj.

Vsake vaje naredimo od 8- do 15-krat. Odmori med serijami naj ne bodo daljši od 45, med vajami pa 90 sekund. Metabolizem naj bi povečali z aerobnimi aktivnostmi, kot so tek, orbitrek, kolesarjenje, hitra hoja in rolanje, minimalno 3-krat tedensko po pol ure.

Prehrana:

• jesti več manjših obrokov na dan: 7–8
• uživanje ogljikovih hidratov omejiti na minimum
• največ kalorij naj bi pridobili iz beljakovin
• dnevno naj bi zaužili 45–50 % beljakovin, 20–25 % ogljikovih hidratov in 15–20 % maščob

Vsaka vadba naj bo načrtovana tako, da bo med vajami dovolj odmora in počitka, da se telo ustrezno obnovi in spočije. “To pomeni, da si lahko na teden privoščite od tri do štiri treninge, med katerimi je dan premora. Za dosego optimalnih rezultatov je najbolje, če vas pregleda osebni trener, ki bo po kratkem testu ugotovil, v katero mišično skupino sodite, in vam na osnovi tega predpisal ustrezni program. Ne glede na to, kateri mišični tip ste, vsak lahko izklesa telo. A po pameti, to je s trdim delom, kakovostnim treningom in pravilno izbiro hrane,” za konec pove Pusovnik.

Vse ima mejo

“Tako kot pri vsaki stvari, tudi pri športu obstaja meja,” pravi Iwona Ewa Kosi, dr. med., specialistka nevrologije iz Splošne bolnišnice Celje, in poudarja: “Raziskave so pokazale, da ima približno 20 odstotkov kroničnih maratoncev nezdrave spremembe srčnega delovanja, ki lahko vodijo do srčnih poškodb. Predvsem pri ekstremnih športnikih so zaznali tudi povečanje encimov, ki se sicer v telesu izločajo ob srčnem zastoju. Še bolj presenetljivo pa je bilo izvedeti, da so pri kroničnih tekačih zaznali celo višje količine oblog v arterijah. Srce je organ, ki zelo težko okreva.” Po dolgotrajni intenzivni vadbi zato potrebujemo več časa za okrevanje, in to za dele telesa, ki smo jih med vadbo zelo utrudili, pa se tega največkrat ne zavedamo (mišice in sklepe na primer). Za srce so zato primernejše kratkotrajne visokointenzivne oblike vadbe, na katere se hitreje prilagodi in po njih ustrezno okreva.

Nevarnosti pretiravanja

Prekomerni treningi namreč prej škodujejo kot naredijo kaj dobrega za telo. Živ dokaz za to so mladi in dobro trenirani športniki, ki nenadno umro na nogometnih zelenicah ali na kolesarskih poteh. “Govori se o nenadni srčni smrti, ki naj bi bila povezana z okrepljeno srčno mišico oziroma športnim srcem, kot tudi rečemo,” pojasnjuje Kosijeva in nadaljuje: “Zadebeljena srčna mišica, strokovno temu rečemo hipertrofija srca, je najpogosteje posledica slabo zdravljenega ali nezdravljenega visokega krvnega tlaka. To je tudi glavni in najpogostejši razlog, da srčna mišica odebeli. Drugi, manj pogost razlog za hipertrofijo srca, je tako imenovana hipertrofična kardiomiopatija, ki je prirojena. Zadebelitev srčne mišice je tu večja, običajno neenakomerna. Pri mladih športnikih je to lahko razlog za nenadno srčno smrt med telesno aktivnostjo. Športne poškodbe so velikokrat posledica brezglavega pretiravanja s telesno aktivnostjo. Glede na to, da zasedajo od 5 do15 odstotkov vseh poškodb prebivalstva, jih ne gre zanemariti.”

Poškodba glave in epilepsija

Zaemariti ne smemo niti padcev, po katerih hitro vstanemo, in ki jih nevrologi pogosto povezujejo s kasneje nastalo popoškodbeno epilepsijo, ekstrapiramidnim sindromom ali upadom kognitivnih sposobnosti. Vse zaradi športa in pogosto, ker pretiravamo z vadbo. “Ne zavedamo se, da je nesmiselno in da nam je v škodo trmasto vztrajanje pri zadanem cilju, da na primer vsak dan pretečemo deset kilometrov, čeprav tega ne fizično ne psihično vsakič ne zmoremo. Da tega ne zmoremo, namreč obstaja razlog. To je zato, ker telo kliče po počitku, da bi spet lahko optimalno delovalo. Počitek je potreben, da se obnovijo mišice, živčevje, tkiva, da izzveni mišična občutljivost in nenazadnje, da psihično okrevamo,” trdi Kosijeva.

Športoholik?

Žal nas vse bolj bombardirajo s sporočili, da debelost in nezadostna aktivnost vplivata na razvoj številnih bolezni, zato čedalje več ljudi teče, kolesari, plava in polni fitnes dvorane. Ukvarjanje s športom nedvomno veliko pripomore k boljšemu telesnemu počutju in zdravju, a ko to začne preraščati meje zdravega razuma, dobi značaj zasvojenosti, nič drugače kot zasvojenost od sanjarjenja ali denimo trdega dela. “Seveda ni vsakdo, ki se veliko ukvarja s športom, zasvojenec. Kdor svoj tek z desetih kilometrov podaljša na enaindvajset in nato še na maraton, nikakor ne potrebuje psihologa ali psihiatra. Pri športu je normalno, da si postavljamo vedno nove meje in izzive. Nevarno postane šele, ko se začne vse vrteti samo še okrog telesnih zmogljivosti in ko nam športni dosežki določajo življenje,” ocenjuje Kosijeva in nadaljuje: “Podobno kot deloholiki tudi športoholiki trpijo zaradi pomanjkanja samozavesti in samovrednotenja. V vsakdanjem življenju ali v službi so uspehi izjema, pri športu pa pridejo do želenega priznanja. Tako se začne pot v zasvojenost. Drugi vzrok so endorfini, snovi, ki jih telo izloča pri naporih, da obremenitev prikrijejo z občutkom sreče. Težava je v tem, da sčasoma traja vedno dlje, da telo začne izločati te "opiate". Trening je torej vedno daljši. Pri ženskah želja po treniranju izhaja iz želje po sanjski postavi. A se večkrat zgodi, da pride do prepleta stradanja in deloholizma, tako imenovane atletske anoreksije. Ta pojav ne prizadene samo najstnic, ampak nemalokrat tudi odrasle ženske, ki postanejo bodisi zasvojene s športom ali bulemične.”

Videz in evforija

Vsaka opazna sprememba na telesu (na primer zmanjšanje obsega, manj celulita) je lahko le še dodatna motivacija za vadbo. Ni pa zdravo, če vadba pripelje do skrajnosti in s tem do odvisnosti. Čustveni davek je še veliko večji. Oseba ima neprestano občutek, da premalo trenira. Vsak izpuščen trening vzbuja slabo vest, telovadba pa postane edina vrednota v življenju. Čeprav se zadeva v začetku zdi zdrava, se lahko začne življenje odvisnih od vadbe kmalu spreminjati v nočno moro. Misel o vadbi postane edino vodilo, kar vpliva na razmerje, spolno življenje, službo, šolo, odnose v družini in s prijatelji. Razmišljamo le še o tem, kdaj bomo lahko opravili trening, kako intenzivno bomo trenirali, koliko kalorij bomo porabili in kaj lahko pojemo ter česa ne. Treningu se ne odpovemo niti, ko smo poškodovani ali bolni.

Z vadbo lahko postanemo obsedeni iz dveh razlogov: vizualnega ali kemičnega. Med vadbo se namreč sprošča hormon endorfin, ki povzroča občutek evforije in od katerega lahko ljudje postanejo odvisni.

Tečem, ne glede na vse!

Odvisnost od športa je še ena oblika nekemične odvisnosti, ki pa je pogostejša šele v zadnjem času. Ocenjujejo, da je od športa odvisen odstotek ljudi. Pogostejša je ta odvisnost med tistimi, ki se pretirano ukvarjajo s prehrano oziroma trpijo tudi za kakšno motnjo hranjenja, na primer za bulimijo ali anoreksijo, saj te osebe telesno aktivnost pogosto zlorabljajo za naglo izgubljanje kalorij, ki so jih zaužili s preveč prepovedane hrane. “Študije so pokazale, da v zdravi meri šport v resnici pomaga, ne le zoper nekatere telesne, ampak tudi duševne bolezni, kot sta depresija in tesnobnost. Telesna vadba namreč poveča izločanje dopamina in beta-endorfina. To so kemične snovi v možganih, ki povzročajo podobne občutke kot prava droga, denimo heroin. Telesna vadba sproži vedno novo tvorbo teh snovi, telo pa si jih želi vedno več in pogosteje, saj je v naši naravi, da težimo k prijetnim občutkom,” pravi Kosijeva. Če ne vadimo, lahko torej dejansko občutimo odtegnitveni sindrom, saj možgani ne proizvajajo več dovolj hormonov sreče.

Ali sem zasvojen?

Nezdrav odnos do športa, ki meji na zasvojenost, prepoznamo po naslednjih znakih:

• rekreacija postane nadomestilo za vse druge aktivnosti v našem življenju: druženje s prijatelji, službo, družino;
• večino dneva mislimo na to, kdaj in kako se bomo rekreirali, zaradi česar trpijo druge aktivnosti, obenem pa porabimo veliko časa in energije za nakupovanje športne prehrane in dodatkov, ki jih kot rekreativec ne potrebujemo;
• vadimo kljub poškodbam ali boleznim in brez predaha tudi v nosečnosti;
• delamo daljše in napornejše treninge, kot so potrebni, da se dokažemo sebi in drugim;
• premalo počivamo med treningi ter posledično onemogočamo telesu, da si odpočije in opomore;
• imamo strog urnik vadbe, od katerega ne odstopamo; če se to vendarle zgodi, nastopi huda duševna stiska;
• postavljamo si čedalje zahtevnejše cilje;
• beg v šport zato, da lažje nadziramo svoja čustva, s katerimi se težko soočamo, to so žalost, tesnoba, strah;

- če lažemo bližnjim in se jim izogibamo, da nam ostane več časa za vadbo.

Kako si lahko pomagam?

Ogromen korak je že, če si priznamo, da smo odvisni od telesne aktivnosti. Mnogi so prepričani, da je nemogoče biti zasvojen s športom, če telesu in duši naredi veliko dobrega. V tem primeru naj nam telesno aktivnost pomaga prilagoditi strokovnjak, psihoterapevt, športni psiholog oziroma osebni trener, ki nam bo ponudil zdrav program vadbe glede na našo starost in način življenja. Tako ne bomo več tekli tako intenzivno in tako pogosto, da bi življenje z vsemi prijatelji in lepimi doživetji steklo mimo nas, temveč bomo tekli le toliko, da si bomo popestrili življenje ter ohranili trdno zdravje v pozno starost. “S prenaporno vadbo bi prej ali slej resno zboleli. Bistvo rekreacije je v re-kreaciji, se pravi v ponovni vzpostavitvi ravnotežja – in ne v izčrpavanju. Pomembno je, da najdemo ravnovesje, preden se lotimo gibanja. Pri vsem je ključna motivacija, ki je ne smemo enačiti s prekomerno zagnanostjo,” še doda Kosijeva.

Barbara Černe