»V trgovini kupljena pasja hrana ni naravna. Pes mora jesti živo hrano oziroma hrano, pripravljeno z ljubeznijo in spoštovanjem,« je prepričana velika ljubiteljica psov, Marinella Caldera. Ne zato, ker je bila večino časa razpeta med Republiko južno Afriko in Toskano, pač pa zato, ker sta ji dvojčka labradorca tako pokazala. Dajala jima je surovo, na zelo stara leta pa tudi kuhano hrano, takšno, ki jo je jedla tudi sama. Prepričana je, da sta zato zdrava dočakala skoraj osemnajst (pasjih) oziroma 126 (človeških) let.
»Psa sta jedla vse, predvsem meso in kosti. Ne poznam psa, ki bi mu teknili briketi. V Cape Townu, kjer smo živeli, sta labradorca jedla izključno surovo in bila v super formi. Pri dvanajstih sta izgledala stara sedem let in bila sta brez ene sive dlake. Kakci so bili skoraj nevidni, niso smrdeli, imela sta lepo kožo in dlako. Tudi zobje in dlesni so bili zdravi, brez zadaha. Psi naj jedo naravno, vseeno ali kuhano ali surovo, tisto, kar jim tekne. Hranila sem ju dvakrat na dan, zjutraj in zvečer. Čeprav smo z njima tudi potovali (z letalom, ladjo, avtom ...) je bil čas, ko sem zanju pripravljala hrano eden najlepših trenutkov dneva,« pravi.
V visoki starosti jima je začela kuhati enolončnice, toda vedno sta dobila še malo surove (žive) hrane, to je surovega mesa in zelenjave. »Vse, kar sem kupila zase, sem delila z njima. Komaj sta čakala, da jima kaj pripravim. Vse sta 'zmazala', ajdo, proso, piro, kvinojo, rjav riž. Izogibala sem se sladkorju, soli, beli moki, čebuli, rozinam, grozdju in seveda čokoladi. Njuna poslastica sta bila kefir in navaden domač jogurt. Sočno surovo sezonsko zelenjavo, jabolka, korenček sta imela rajši kot pasje piškote. Včasih sem jima spekla tudi kakšno palačinko ali pa sem jima stepla jajca, v katera sem vmešala skuto in malo sira. Z raznoliko prehrano sem jima želela podaljšati življenje, kolikor se da,« pravi. Na pasjem jedilniku so bili tudi kurkuma in jajčne lupine, pa svež peteršilj, bazilika, timijan, žajbelj, meta, koprive, origano, regrat, oljčno olje, zmleta lanena semena, česen in rožmarin. »Dajala sem jima vse, kar jem sama, tudi zelje in repo. Še pri vodi sem bila pozorna. Nisem jima dala vode iz pipe, ampak informirano. Tudi kakšen domač zeliščni čaj z malo medu se je prilegel. Kužkom moramo dati najboljše, kadar je le možno,« je prepričana. Svetuje, naj bo na jedilniku veliko zelenjave, sadja, ogljikovih hidratov in manj mesa: »Poleg organskega mesa, kosti in kit, naj bo tudi raznolika sveža sezonska zelenjava, zelišča, nekaj izbranih ogljikovih hidratov in sadja. V visoki starosti pa vsega manj, dosti več naj bo umirjenega ljubečega domačega vzdušja.«
Zelišča in začimbe kot dopolnilo
Znameniti švicarski zdravnik Paracelsus, ki je svojo mladost preživljal na avstrijskem Koroškem, je v začetku 16. stoletja, še preden si je domeno zdravljenja prisvojila farmacevtska industrija, dejal: »Vsi travniki in planjave, vse gore in griči so lekarne.« Znanstveno je dokazano, da zdravje in vitalnost izvirata iz zdrave, uravnotežene črevesne flore. »Kadar se s psom, svojim najboljšim prijateljem, sprehajam v naravi, lahko zanj in zase spotoma naberem zelo razširjene divje rastline in zelišča za krepitev imunskega sistema in bakterijskega ravnovesja v črevesju. Pasji mladič, ki mu že od začetka samostojnega prehranjevanja v obroke dodajamo zdravilne rastline, bo v življenju redkeje doživljal driske, napade zajedavcev in alergije, odpornejši bo tudi proti nalezljivim boleznim,« pravi Branko.
Če se konec zime sprehajamo po gozdu blizu reke, bomo morda naleteli na čemaž. Kmalu za tem na travnikih iz zemlje pokuka zdravilni regrat; od pomladi do pozne jeseni je na voljo regačica, ki je odlično super živilo, na travnikih pa bomo z lahkoto našli tudi ozkolistni trpotec. To so le nekatere od zelo razširjenih in vsem z lahkoto dostopnih zdravilnih divjih rastlin. Začimbe drobno nasekljamo in jih v majhni količini, zgolj toliko, da hrano začinimo, vmešamo v obrok.