Dan žena, čez dva dni pa še dan mučenikov. Oba dneva obeležujemo kot dan, ki je namenjen ženskam in dan, ki je namenjen moškim. Se kdaj vprašamo, kaj v resnici praznujemo in kaj si s tem namenjamo?

8. marca praznujemo enakopravnost in dosežke žensk, delovni dan žena, kot se je nekoč imenoval in nastal na pobudo nemške feministke. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk, praznujejo pa ga predvsem v bivših komunističnih in socialističnih državah. Čeprav se strinjam s tem, da je enakopravnost žensk pomemben dosežek, ki smo ga skozi zgodovino dosegle, vseeno menim, da nobena skrajnost, kot je npr. feminizem, ni še nikoli prinesla ničesar dobrega. V vsej tej borbi za enakopravnost, smo po mojem mnenju izgubile svojo pristno ženskost. Dan žena sem včasih jemala kot dan, ki naj bi častil pristno žensko naravo, danes pa se mi zdi, da z njim 'praznujemo' ravno to, kar je ženski odvzelo ženstvenost.

Le dva dni kasneje, na 10. marec, pa praznujemo dan, ki ga krščanska cerkev beleži kot dan mučenikov zaradi dogodka iz časa vladavine cesarja Licinija, kateri je zaradi spora s cesarjem Konstantinom I. Velikim, v kristjanih videl sovražnike in jih želel spreobrniti. Zahteval je, naj se krščanstvu odrečejo ali bodo kaznovani s smrtjo. 40 vojščakov je bilo pripravljenih za svojo vero umreti, vdali so se v usodo in bili vrženi v zmrznjen ribnik. Naslednji dan so mrtve zažgali na grmadi.

Tradicionalno moški na dan mučenikov prejmejo za darilo suhe slive, trnje in klobaso, ki naj bi služili kot nek simboličen opomin, da mučeništvo v njihovem življenju še ni končano. Sprašujem se, zakaj naj bi danes moški tako zelo trpeli in čemu bi morali to 'poveličevati'? Morda pa trpijo ravno zaradi naše pretirane borbe za enakopravnost in sta si praznika bližje bolj, kot le datumsko.

Kakorkoli…

Prazniki, zgodovinski in verski dogodki, nas v veliki meri zaznamujejo, čeprav se morda tega sploh ne zavedamo. Kolektivna zavest in miselnost se prenaša iz generacije v generacijo, zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo kaj praznujemo in predvsem s čim se identificiramo. Vse to namreč vpliva na nas in naše delovanje. Prav tako kot negativni vzdevki, ki nam jih določijo drugi ljudje in prepričanja, ki smo jih prevzeli od drugih ter jim začeli verjeti tudi sami. Če se vsako leto postavljamo v vlogo mučenika in to še na veliko oznanjamo, lahko to začnemo prevzemati za svojo resnico.

Ste vedeli, da živimo manj kot 5% sebe? Da vse ostalo prevzemamo iz okolice?

Če želimo živeti življenje kakršnega si želimo, se moramo najprej osvoboditi vsega, kar živimo, ko ne živimo sebe. Kako vemo kdaj živimo sebe? Sebe živimo, kadar se resnično poslušamo in delujemo v skladu s seboj. Sebe živimo, kadar se naše telo počuti lahkotno in radostno. Sebe živimo, ko se postavimo za svojo resnico in znamo reči ne tistemu, za kar vemo, da ni za nas. Sebe živimo, ko delamo tisto, kar nas izpopolnjuje in osrečuje. Sebe živimo, ko zavestno izbiramo tiste ljudi in situacije, za katere čutimo, da so nam v doprinos.

Takrat smo v zavedanju. Takrat smo sposobni biti popolnoma zavestni in prisotni v vsakem trenutku na vseh področjih življenja. Takrat živimo več življenja, sebe dojemamo kot neskončno bitje in to kar v resnici smo.

Izgovorite naslednja vprašanja:

Vesolje, pokaži mi…

Ali kot ženska, v telesu čutim lahkotnost ali težo ob tem, ko se identificiram z žensko, kateri je namenjen dan žena?

Ali kot moški, v telesu čutim lahkotnost ali težo ob tem, ko se identificiram z mučenikom?

Kdo v resnici sem?

Kaj vse lahko ustvarim?

Kakšen doprinos celemu svetu sem s svojo prisotnostjo na tem planetu?

Če ste pri prvih dveh vprašanjih v telesu začutili težo, se začnite osvobajati vsega kar niste vi in začnite živeti sebe. Ne dovolite, da okolica ali zgodovina določa kdo ste in kakšno naj bi bilo vaše življenje. Vprašajte se: Kakšno želim, da je videti moje življenje? Nato začnite ustvarjati vse, kar si v življenju želite. Začnite ustvarjati svojo zgodbo in svoje praznike.

Ženske, častite in ponosno izražajte svojo žensko naravo.

Moški, častite in samozavestno izražajte svojo moško naravo.

Ustvarimo praznik prebujenih žensk, ki se zavedajo, da se ni potrebno tako boriti in dokazovati svoje vrednosti, da bi bile bolj cenjene.

Ustvarimo praznik odločnih moških, ki se zavedajo lastne vrednosti in znajo s svojo močjo spoštljivo ravnati v najvišje dobro vseh.

Naj bo ta praznik vsak dan.

 

Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance) ter Access Consciousness Bars praktik; www.sijem.si