Pred nekaj dnevi smo objavili članek o tem, da biti star ni tako bedno. Ne, res ni bedno, če nisi bolan. In če nisi bolan, je za mnoge predvsem boleče in žalostno. Čeprav bodo upokojenci aprila dobili nekaj več pokojnine kot sicer, pa ostaja tu še vedno odprto vprašanje ... ali bodo takrat že lahko videli svoje otroke, vnuke, pravnuke?
Te dni razmišljam vsemogoče. Gledam poročila; slovenska, nemška, avstrijska in hrvaška. Mediji imamo prav zares velik vpliv na razmišljanje vsakega posameznika in družbe kot celote. Ni na mestu, da primerjam, da kritiziram, niti da sodim, rekla bom samo eno. Avstrijci imajo daleč najboljši program. Pozitiven, informacij poln, program, ob katerem se državljani lahko počutijo varno, mirno, predvsem pa imajo občutek, da je vse lepo v mejah obvladljivosti in pozitivno usmerjeno v srečni konec. Z malo discipline bo ta tudi kmalu res prišel. Za vse nas. Upam.
Na avstrijskem programu (ne bom omenjala katerem, da ne bo kdo rekel, da delam komu reklamo) sem pred dnevi zasledila intervju s psihologinjo, ki je svetovala, kako naj v teh trenutkih pomirimo otroke. Če jih imamo. In, čeprav jih nimam, si mislim, da lahko v teh dneh, in še zlasti sedaj, kljub 'delu od doma', največ naredite zanje. Vse tisto, kar morda prej niste mogli, pa ste si želeli: se z njimi pocartate v postelji, se trezno in resno pogovarjate, odigrate kakšno družinsko igro (poleg lego kock sem se najraje igrala šolo ali pa 'zdravnike'), se greste 'frizerja', 'učitelja', 'plesalca' in še kaj. Morda fitnes trenerja in družinske člane povabite v še kako potrebni telovadbi. Ker ta krepi imunski sistem, predvsem pa nasmeji in povezuje.
Bolj kot skrb za otroke pa se v teh dneh ukvarjam z vprašanjem, kako pomagati pomiriti stare, bolne, pa vse zelo osamljene. Zlasti tiste dementne, ki si vsak dan zastavljajo eno in isto vprašanje, ki se vsak dan zbujajo z eno in istim strahom in tesnobo. Ki se, kljub da sproti pozabijo kaj se je zgodilo pred petimi minutami, soočajo z negativnimi čustvi oziroma z občutkom strahu za svoje otroke, vnuke, pravnuke. Kako nesebično mislijo na druge, kljub temu, da se njim trenutno najslabše piše.
Ne vem katerim je sedaj hujše. Tistim, ki so v domu in jih ne moremo obiskati ali tistim, ki so doma, pa so zaradi koronavirusa izolirani. Pa pomislim, ko bi imeli vsaj nekoga ob sebi, ki bi ga lahko objeli, in ki bi jim krajšal čas. Če ne druga, vsaj kakšno žival. A tudi z njo bi imeli v tem trenutku kar nekaj dela. V mislih imam tisoč in eno zamisel, kako bi jim lahko olajšali te, bolj kot običajno dolge dni. A na žalost vam v danem trenutku lahko svetujem le eno ...
... dragi vsi, ki imate starše, morda tudi stare starše, celo prastare starše. Bodite z njimi ves čas v lepih mislih in predvsem na telefonski zvezi. Vsak dan, če gre, večkrat na dan. Pogovarjajte se z njimi o vsakdanjih stvareh, kratkočasite jih z anekdotami iz vsakdanjega utripa, zaupajte jim, kaj dobrega boste danes kuhali in jih poprosite še za kak njihov recept. Povejte jim kakšen vic ali si izmislite kaj, o čemer bodo lahko razmišljali ' za nazaj'. Kajti saj veste, dementni se bolj kot včerajšnjega dne spominjajo daljne preteklosti. In v pogovoru z vami bodo zagotovo pozabili na občutek, da je v zunanjem svetu nekaj narobe. Pomagajte jim, da bo čas za njih vsaj za nekaj minut 'obstal', in da se bodo morda spomnili svoje mladosti, trenutkov z vami, preteklosti, za katero se lahko reče, da je bila ne glede na vse skrbi, še lepa.
Vsi tisti, ki se imate možnost z njimi pogovarjati po skypu, viberju, whatssapu ali zoomu, dajte izkoristite te kanale komuniciranja! Da vas tudi vidijo, na nek način občutijo. Izkoristite vsak prosti čas in jim poskusite olepšati trenutek, ga obogatiti z nasmehom, s šopkom rož v vazi ali z družinskim objemom 'na daljavo'. Pokažite jim, da kljub vsem oviram ostajate povezani in z mislimi ob njih. Da bodo mirni zaspali in se prav takšni tudi prebudili. Pomirjeni in brez strahu, kaj bo prinesel nov dan. Sedaj šteje vsak trenutek, ne zamudimo ga.
Barbara
P.S. Vsi tisti, ki svojcev nimate več, pa zagotovo poznate kakšnega starejšega, ki bo vašega klica ali pomoči (na primer dostave hrane iz trgovine ali lekarne) prav tako vesel. Nikoli se ne ve, kdaj bomo tovrstno pomoč potrebovali tudi sami ... zato krepimo nesebično pomoč in spoštljiv odnos do starejših ...
