Ameriška pesnica, Diane Ackerman je nekoč izjavila: "Ničesar si bolj ne zapomnimo kot vonja. Lahko je nepričakovan, trenuten in minljiv in v trenutku lahko spet pričara otroštvo ob jezeru v gorah." Kaj pa, če to ni? Nedavna študija, objavljena v Annals of Neurology je ugotovila, da lahko sprememba voha naznanja verjetnost, da bo oseba zbolela za Alzheimerjem.

Alzheimerjeva bolezen je možganska motnja, ki se začne z izgubo spomina in sčasoma vodi v popolno demenco. V študiji so 183 udeležencev izpostavili različnim vonjavam. Razvrstili so jih v skupine, glede na sposobnost zaznavanja; na tiste, ki so normalno zaznavali, na tiste, ki so že bili dementni. Želeli so ugotoviti, v kolikšni meri prepoznajo vonjave, in ali vonjave morebiti sprožijo spomine. Udeleženci so morali opraviti štiri vrste testov in prepoznati deset najpogostejših vonjev, med drugim vonj banane, češenj, čokolade, česna in vonj po breskvi. Ugotovili so, da so imeli tisti, ki so na testih dosegli nižje število točk, več možnosti, da zbolijo za Alzheimerjem. Alzheimerjeva demenca (v nadaljevanju AD) negativno vpliva na možganska vezja, ki so povezana z vohom, kar pojasni rezultate študije. Spremembe v vohu so lahko v tem trenutku močno diagnostično orodje za zgodnje odkrivanje AD v zgodnejši fazi. Študijo bi sicer bilo treba razširiti na večjo testno skupino, vendar so prvi rezultati obetavni.

Poslabšanje v začetni fazi

»Voh se v nekaterih primerih prikrito poslabšuje v začetni fazi bolezni. To je znano tudi za Parkinsonovo bolezen. Voh se lahko slabša še pri drugih boleznih, na primer ob kroničnem vnetju zgornjih dihal ali ob akutnem vnetju nosne sluznice (gripa, drugi respiratorni virusi...) ali ob rastočem tumorju v sprednji možganski kotanji. Na vse to in še kaj je treba misliti, če začnemo izgubljati sposobnost vonjanja,« pravi Marko Zupan, dr. med., specialist nevrologije iz Splošne bolnišnice Celje in nadaljuje: »Za Alzheimerjevo demenco vsi zbolimo slej kot prej. S starostjo število bolnikov narašča. Tako jih je še zelo malo med 60-letniki in zelo veliko med 90-letniki. Zgodnja oblika bolezni se lahko pojavi že pri štiridesetih in petdesetih, kasnejša pa pri petinsedemdesetih letih. To je tudi slovensko povprečje. Pogosteje prizadene ženske a morda je to povezano s tem, da moški v povprečju živimo manj časa.« V Sloveniji je morda bolnikov z demenco okoli 30 tisoč, od teh jih ima Alzheimerjevo demenco približno 20 tisoč.«

Vzrok je imunski sistem

AD prizadene del možganov, imenovan hipokampus, ki je odgovoren za spomin in razum. Možganske celice v hipokampusu se zapletejo. Posledično pride do izgube možganskih celic in do nenormalnih beljakovinskih tvorb (znanih kot plaki ali beta-amiloidne obloge). Znanstveniki še vedno ne vedo ali gmote in obloge povzročijo Alzheimerja ali so zgolj stranski učinek. Medtem ko naši strokovnjaki poudarjajo, da je vzrok bolezni v beta-amiloidnih oblogah, so tuji prepričani, da te zgolj spremljajo vnetja, kar pomeni, da je osnovni vzrok bolezni vnetje in ne obloge. Zupan pojasnjuje: »Pravega vzroka za AD ne poznamo. Znano je, da se v možganih nalagajo patološke beljakovine beta amiloid, tau protein in še kaj, kar na koncu povzroči odmiranje možganskih celic. Američani menijo drugače. Na nedavnem ameriškem kongresu mi je priznani kolega namignil, da beta amiloidi nimajo najbrž nič opraviti z boleznijo, ampak da je težava vnetje možganov. Tu ne govorimo o vnetju v smislu infekcije, ampak o avto-imunem vnetju, pri katerem imunski sistem prepozna možgane kot tujek, kar ima za posledico nastanek beta-amiloidnih oblog.« Kot še dodaja, je morda eden ključnih vzrokov za slabšanje avtoimunskega sistema škodljivo razmišljanje o sebi, to je nezaupanje v sebe, slaba samopodoba, dolgoletni negativni miselni vzorci, strah in še kaj. »Psiha in telo sta močno povezana in z nenehnim strah, da bomo zboleli, lahko res prikličemo bolezen.«

Glavni simptomi

Simptomov te bolezni je veliko, pravi Zupan: »Oboleli izgubi spomin za sveže dogodke in informacije, ob relativno dobro ohranjenem dolgoročnem spominu. Težave ima pri načrtovanju in reševanju težav, vsakodnevne aktivnosti postajajo vse težje izvedljive in jih zato oboleli izvaja z vse več napakami ali pa jih sploh ne izvede več.« Časovna orientacija postaja vse bolj problematična: sprva ima težave z datumi, nato dnevi, tedni, meseci; na koncu pride do popolne odsotnosti občutka za čas. Težava postaja tudi vse slabša orientacija v prostoru. Nekdaj znane okoliščine oboleli doživlja kot povsem novo situacijo, ki mu je povsem tuja. Izgubi se lahko v kraju, ki mu je bil vsa leta dobro poznan. Zmanjša se sposobnost smiselnega razmišljanja in razsodnosti. Tečko je najti prave besede ob pravem času; oboleli zato govorijo opisno, saj se ne spomnijo ustreznih besed, kasneje ne zmorejo niti tega. Počasi se razvije še popolna osebna dezintegracija in dezorientacija. V tej napredujoči fazi bolezni postane situacija zelo obremenjujoča tudi za negovalce oziroma svojce. Takrat je morda rešitev v domski namestitvi. Oboleli izgubljajo vsakdanje predmete, dokumente, pošto, časopise, ključe, denarnico in za izgubljeno krivijo druge domače. Pojavljajo se tudi druga sumničenja in neosnovane obtožbe svojcev, sosedov, prijateljev, znancev (na podlagi blodenj, redkeje na osnovi prividov in prisluhov). Pojavljajo se vse pogostejša nihanja razpoloženja ali celo neadekvatno čustvovanje (smeh ob žalostnem dogodku). Razpoloženje se menjuje, še zlasti zvečer in ponoči, ko se pojavljajo nemir, agitacija, popolna dezorientacija v času, kraju in osebno. Oboleli so pogosto depresivni in brezvoljni, kar jih še bolj sili v socialno izolacijo in osamo.

Ples in igranje

»Proti AD se lahko borimo na različne načine, da bi bolezen prišla čim pozneje in v čim blažji obliki. Pri prehrani se priporoča oljčno olje, ribe, manj perutnine in še manj rdečega mesa, veliko zelenjave in nekoliko manj svežega sadja. Od zelenjave se priporoča zeleno solato, špinačo ipd. Uživali naj bi tudi razne oreščke. Niso zaželeni bifteki, svinjina, govedina, salame, siri, sladkor in razne sladice, maslo, živalska mast. Zelo pomembna je tudi stalna fizična aktivnost: sprehodi, lahek tek, sobna telovadba, delo na vrtu, domača opravila, kak nov konjiček, zelo zaželen je ples,« pojasnjuje Zupan in poudarja, da je zelo pomembna tudi intelektualna stimulacija: »Zelo koristno je igranje instrumenta ali učenje le-tega na novo. Zaželjeno je potovati po svetu, spoznavati nove kraje, običaje, ljudi. Pomaga učenje tujih jezikov, tudi učenje slovnice domačega jezika. Koristno je navezovati stike z ljudmi in ustvarjati nova prijateljstva. Vsekakor je treba ostati aktiven, kolikor je mogoče in se izogibati dejavnikov tveganja za srčne kapi, možganske kapi, depresijo ter stresno življenje. S tega vidika je dobro prenehati s kajenjem, uspešno zdraviti zvišan krvni tlak, sladkorno bolezen, povišane maščobe v krvi, ščitnična obolenja, slabokrvnost, pomanjkanje vitaminov itd.« Kot še dodaja Zupan, možganom škodijo stresne situacije vseh vrst, prepiri v družini, v sosedstvu ali službi, depresija in pomanjkanje spanja. Spati je treba vsaj 6 do 7 ur na dan, z leti še nekoliko več.

Zdravila ali utripajoče luči?

   Zdravila, s katerimi danes zdravijo AD, za kakih 50 odstotkov zavirajo hitrost napredovanja bolezni. Po svetu sicer razvijajo nove načine zdravljenja, ki bodo morda v naslednjih letih ali desetletjih še izboljšali prognozo bolezni. Na Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu so celo odkrili, da utripajoče luči, ki naj bi sicer povzročale epileptične napade pri otrocih, navsezadnje niso tako slaba stvar. Domnevajo, da lahko z utripajočimi LED svetilkami morda zdravimo Alzheimerja. Raziskave na miših so namreč pokazale, da ko lučke utripajo pri 40 Hertzih, dejansko pride do zmanjšanja količine beta-amiloidov v možganih. Z utripanjem luči namreč stimuliramo gama nihanje, ki je oslabljeno pri tistih, ki trpijo za Alzheimerjevo boleznijo. Učinki te metode so trajali le približno 24 ur. To ni ravno zdravilo, vendar pa se sliši precej obetavno. Pa bi to, kar je delovalo na miših, tudi na ljudeh?

Hrana za možgane

Grozdje …

… ima veliko resveratrola, ki ščiti možganske celice pred nastankom beta-amiloidnih oblog.

Borovnice …

… vsebujejo skupino rastlinskih hranil, flavonoidov, ki ščitijo možgane pred poškodbami, ki jih povzročijo prosti radikali.

Kurkuma …

… preprečuje nastanek beta-amiloidov v možganih. Dodajmo jo na že pripravljeno jed.

Orehi …

… pomagajo zaščititi maščobni del možganov in zaustaviti vnetje. Uničujejo proste radikale in izboljšajo signale med možganskimi celicami.

Mastne ribe …

… vsebujejo zdrave maščobe, ki jih potrebujejo možgani. Ribe, ki vsebujejo velike količine omega-3 maščobnih kislin, so skuša, sardine, bela tuna, losos, jezerska postrv in sled. Izogibajmo se plenilskim ribam, to je mečaricam in morskim psom, tuni, gojenemu lososu in severnomorski ščuki.

Jabolka …

… zmanjšujejo vznemirjenost, tesnobo in zmedenost. Raziskave so pokazale, da so bili ljudje z zmerno do hudo Alzheimerjevo boleznijo, ki so spili dve čajni žlički jabolčnega soka dnevno, imeli 27 odstotkov manj živčni, vznemirjeni in zmedeni.

Čaj …

… črni, zeleni in beli čaj imajo veliko količino protivnetnih in antioksidativnih spojin, imenovanih katehini, ki izboljšujejo zdravje možganov. Priporočena količina: skodelica ali dve dnevno.

Paradižnik

… likopen v paradižniku preprečuje kopičenje v krvi (znan kot agregacija trombocitov), kar je dejavnik tveganja za kap.

 

V Sloveniji je morda bolnikov z demenco okoli 30.000; od teh jih ima Alzheimerjevo demenco približno 20.000. V nekoliko večjem številu ta prizadene ženske.

Z načinom življenja, izogibanjem stresu in zmanjšanjem drugih dejavnikov tveganja za možganske bolezni sami pripomoremo, da pride do Alzheimerjeve bolezni čim pozneje, v blažji obliki ali morda celo nikoli.