Ljubezen do sebe pomeni tudi, da opustimo vlogo žrtve. Veliko ljudi se ne zaveda, da ima miselnost žrtve. Lažje nam je zdrsniti v prepričanje, da nimamo nadzora nad svojim življenjem. A vsakič, ko ne vidimo, da smo mi tisti, ki imamo nadzor, obstanemo v vlogi žrtve.
Prednosti vloge žrtve
Biti žrtev ima svoje prednosti. Kot prvo, ne dovoli nam, da prevzemamo odgovornosti, kar se lahko čuti kot breme. Zelo, zelo težko postane, če na vrh te odgovornosti dodamo še krivdo. Zanimivo je, da vesolje krivde ne prepozna. Krivda je nekaj, kar izvira iz človeške psihe.
Še ena prednost žrtve je, da ne rabimo prevzemati odgovornosti za našo prihodnost. Težko je dojeti, da nas nihče ne bo rešil iz situacije. Eno najbolj bolečih spoznanj je, da vas nihče ne more rešiti pred sabo.
Ko se že počutimo nemočne, nam zavedanje, da nam nihče ne more pomagati (pomagamo si lahko le sami) porine čez rob. Veliko ljudi, ki, ko pride do tega spoznanja, stori samomor. Tisti , ki se počutimo najbolj nemočni, se soočimo z odločitvijo ali bomo predani življenju in naredili kar lahko, s tem kar imamo, tam kjer smo, ali pa se odločimo za drugo pot in izberemo smrt.
Sprejemanje odgovornosti za našo prihodnost pomeni, da moramo izpustiti misli in dejanja, ki nas ne pripeljejo nikamor. To pomeni, da se moramo spremeniti; a bodimo iskreni, spremembe so zastrašujoče. Zastrašujoče je držati težo lastnega življenja v svojih rokah. Naša življenja bodo postala bolj radostna, svobodna in mirna, ko bomo imeli v lasti odgovornost, ne samo za to kar je bilo, ampak tudi za to kar je in za to kar bo.
Še ena prednost vloge žrtve je: vedno dobimo pozornost in potrditev. A skrb in pomilovanje drugih pomešamo z ljubeznijo. To potem postane edini način, kako občutimo ljubezen. Strah nas je, da bomo, če postanemo neodvisni ali če se rešimo težav, ostali čisto sami. Ljudje se čez čas naveličajo posvečati pozornost in potrditev bolečini in se nam začnejo umikati, mi pa se počutimo zapuščene. Naše edino upanje je, da najdemo nekoga novega, ki nam bo posvečal pozornost in nas pomiloval.
Pet korakov za osvoboditev miselnosti žrtve:
- Življenje je v naših rokah. Resnica je, da nihče ne more nadzirati našega življenja, ker nihče ne more brati naših misli. Vedno je naša lastna odločitev ali bomo misel sprejeli ali ne. Ko spoznamo, da sami sprejemamo svoje misli, spoznamo tudi, da lahko sprejemamo tudi drugačne misli. In takrat lahko prenehamo živeti življenje 'takšno kot je' in začnemo živeti tako, kot želimo. Dobro življenje se začne takrat, ko ugotovimo, da pravzaprav nismo žrtev; kzaključuje pa se zučenjem, kako imeti v lasti svoje življenje.
- Učenje hvaležnosti – najboljši način kako izstopiti iz miselnosti žrtve je, da se učimo hvaležnosti. Hvaležnost je zavestno priznanje o tem, kaj nam prinaša radost v življenje in nam omogoča, da se osredotočimo na ta trenutek. Usmerjanje pozornosti na hvaležnost nam pomaga, da se izkopljemo iz občutka samopomilovanja.
- Učenje odpuščanja – odpuščanje je vaja pomirjanja. Uči nas, da se sprijaznimo s tem, kje smo bili in nam pomaga sprostiti vezi, ki preprečujejo stik s zadovoljstvom. Ko nekomu odpustimo, je enako kot če bi spustili zapornika na prostost; a največkrat odkrijemo, da smo bili ves ta čas zapornik sami sebi. Negativna čustva ne obstajajo več. Namesto tega občutimo globok mir. Odpuščanje je pot do svobode.
- Kako oprostit sebi – imejmo v mislih, da je lahko ta proces zelo težak. Lahko nam razkrinka plaz občutkov, ki so se nabirali leta in leta. Lahko nam ozavesti globoke rane in ranljivost. Lahko nas pripelje tudi do zloma. Zapomnimo si, da se je bolje zlomiti, kot občutiti pritisk, pod katerim smo živeli. Pravzaprav je zlom vse kar nas ločuje od tega, da se imamo resnično radi.
- Besede odpuščanja – Napišimo pismo (ni pomembno če je oseba, ki ji pišemo, umrla ali je še živa) kjer ponudimo nekomu ali ga prosimo odpuščanja. Če želimo, lahko to pismo tudi pošljemo, ga zažgemo in ozavestimo, kako nas ta ritual čiščenja pomirja in prečisti. Lahko opazujemo, kako ogenj kuri vse besede, ki smo jih napisali z zavedanjem, da vesolje absorbira vse kar smo rekli. Naj ogenj povleče stran bolečino v nas, kot povleče besede in papir vase.
Avtor: Teal Swan
Foto: Angelica Horvatič