Praznino občutimo kot notranji primanjkljaj. Primanjkljaj je pogosto tako boleč, da beseda praznina ne zadostuje. Praznino zaznavamo kot lakoto, notranji vakum, črno luknjo ali prepad.

Pri praznini je najpomembneje prepoznati občutek pomanjkanja. Praznina je prav to – stanje pomanjkanja.

Pomanjkanje kaže na dejstvo, da nam nekaj manjka.

Ključ je najti to, kar nam manjka, tisto, česar ne posedujemo.

Kaj je to, kar smo izgubili?

Med travmatskimi dogodki v zgodnji mladosti se naša zavest (duša) zlomi, ko potiskamo, zanikamo, odvržemo in se ločimo od aspektov sebe, zato da bi bili sprejeti in da bi lahko preživeli v družbeni skupini, v kateri smo se rodili.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                    Naši odvrženi aspekti ostanejo zamrznjeni v času (ne gredo z nami v sedanjost).

Če smo v preteklosti doživeli travmo, ki je bila rezultat nezadovoljevanja ene izmed naših potreb, ta aspekt nas, čigar potreba je ostala nepotešena, ostaja nerešen.

Zaradi tega tudi v sedanjosti občutimo, da je ta ista potreba nepotešena.

Pogosto je to, kar v sedanjosti potrebujemo ali česar nam primanjkuje, prav potreba, ki ni bila zadovoljena v preteklosti, ko se nam je travma zgodila.

Na primer, kot otrok smo bili ranljivi, ker nismo občutili pripadnosti družini – to pomanjkanje občutka pripadnosti postane naša travmatska brazgotina.

Občutimo pomanjkanje pripadnosti – to je praznina, ki jo nosimo v sebi kot odrasle osebe.

Praznino znotraj sebe občutimo kot lakoto, ki je tako neprijetna, da počnemo vse, kar zmoremo, da bi se temu občutku izognili.

Mnogi strokovnjaki govorijo o tem, da ljudje poskušajo zapolniti praznino, kar sploh ne drži. Težava je prav v tem, da nihče ne poskuša zapolniti praznino.

Nihče ne poskuša zapolniti praznino s tistim, kar nam primanjkuje.

Namesto tega se trudimo z mamili, hrano, nakupovanjem in spolnostjo odvrniti pozornost s praznine.

Večina tistih, ki se borijo s kronično praznino, so imeli starše, ki niso bili sposobni intimnega in čustvenega odnosa.

Posledično otroci niso občutili, da je njihov notranji svet priznan, razumljen, potrjen ali viden, kar ne le, da jih je globoko prizadelo temveč jih je tudi pripeljalo do podzavestnega sklepa, da je to za njih resnica.

Čustveno zanemarjanje (zapostavljanje) je vzrok notranje praznine.

Če se borite z občutkom praznine, najprej poskušajte občutiti, kaj je to, kar je prazno v vas, kaj vam manjka.

Je to pripadnost?

Pomen?

Ljubezen?

Zveza?

Smisel?

Ali ste osamljeni ( pogrešate brezpogojno prisotnost druge osebe)?

Nato pričnite z manifestiranjem tega, kar vam manjka.

Poiščite, kje v vaši resničnosti je to že prisotno.

Na primer, če vam primanjkuje občutek pripadnosti, začnite premišljevati o tem, kje in komu že pripadate.

Če gre za pomanjkanje ljubezni do sebe, pričnite z izvajanjem vaj ljubezni do sebe.

Prav tako zadovoljite svoje potrebe. To je nuja.

Mnogi menijo, da potrebe niso v redu.

Vendar vsi imamo potrebe, pa če si to priznamo ali ne.

Kar našo potrebo dela bolečo je, naše mnenje, da ne moremo dobiti, kar potrebujemo.

Eden izmed najpogostejših razlogov, zaradi katerega menimo, da ne moremo dobiti, kar potrebujemo, je misel, da svoje potrebe moramo zadovoljiti sami, kot bi bilo možno biti izoliran otok in živeti sami zase.

Reka se z vodo nikoli ne polni sama.

Velikokrat se naša moč ne nahaja v samozadovoljevanju lastne potrebe, temveč je bodisi v sprejemanju ukrepov, s katerimi bomo našli osebe, ki bi nam lahko pomagale zadovoljiti naše potrebe, bodisi v čustvenem odpiranju nekomu, ki bi nam pri tem lahko pomagal.

Na primer, če potrebujete družbo, ne zapravljajte časa z iskanjem načina, na katerega bi se sami zabavali – poiščite družbo.

Prav tako vsakič, ko občutite notranjo praznino, poskusite slediti Procesu celovitenja opisanem v istoimenski knjigi, ki sem jo napisala prav z namenom celjenja našega čustvenega telesa.

Proces celovitenja naše odvržene, zavrnjene, odvzete in zanikane aspekte (aspekte, ki smo se jim odpovedali) vrača v sedanjost ter tako rešuje travmo, praznina pa popolnoma izgine.

Moramo se potopiti v lastno praznino, se od nje učiti in odkriti vse, kar lahko, ter jo polniti z lastno brezpogojno prisotnostjo.

Čeprav pogosto menimo, da je problem praznine težko rešljiv, gre pravzaprav za enega izmed najenostavnejših problemov, saj dobesedno gre za zadovoljevanje naših nezadovoljenih potreb.

Zapisal: Teal Swan