Decembrski čas me vedno znova očara. Da ne rečem začara. V mislih me poveže s pokojnimi, ki sem jih občudovala in oboževala.

Začne se na Miklavžev dan, ko se vprašam, kaj mi želijo sporočiti za prihodnje leto. Mi bodo pustili kak namig, mi spet dali kakšen znak, da so tu z mano, in da mi bo spet za nekaj časa odleglo? In čeprav sem tudi sama medij, ni vedno enostavno razbrati sporočil, ki mi jih puščajo. K sreči pa mi je vedno pri roki nekdanji sošolec, priznani hipnotizer in medij, Alen Marić. Nič ni imel proti, ko sem ga v drugo zasula s kupom vprašanj, saj je eden redkih, ki se zna pogovarjati z osebami iz onostranstva.

Vsak večer stojita ob mojem oknu, drug ob drugem. Sprva mi je bilo neugodno, zdaj pa ne zaspim, če ju ne vidim vsaj za nekaj sekund. Nikoli nista bila v stanovanju, zadnjih nekaj mesecev pa, kot bi me prihajala opazovat.

Želita ti sporočiti, da te varujeta, in da nisi sama, čeprav se večkrat počutiš tako. Občudujeta prehojeno pot in ti sporočata, da je čas za nov korak, za nov podvig. Počasi se poslavljaš od stanovanja, v katerem si skoraj petnajst let. Greš na boljše, ona dva pa nadzorujeta vsak tvoj korak.

Ali sta srečna?

Že ko sta živela, sta bila kot eno, takšna sta tudi sedaj. Še nekoga vidim z njima. Skupaj potujejo.

Ja, to je njun sin, moj pokojni stric. Se razumejo?

Seveda, zdaj so ves čas skupaj.

Neverjetno. S pomočjo hipnoze si svoje darove razvil do te mere, da znaš komunicirati s preminulimi.

Na tvojo in na marsikatero srečo se lahko pogovarjam z osebami iz onostranstva, še zlasti z dušami, ki tavajo. Če mi daš čas, se lahko povežem tudi direktno s tvojimi vodniki.

Imaš prečudovit dar. Pa te kdaj izčrpa?

Vsakdo tega resnično ne zmore in ne zdrži. A če se znaš z vodniki povezati, pa tudi odvezati na prav način, ni nič težko.

Koliko vodnikov imam jaz?

Po pravici povem, da ti ne morem odgovoriti takoj. Bi se moral umiriti, poglobiti in potem bi ti lahko povedal celo imena.

Ima vsak med nami vodnike?

Ja, seveda se lahko tvoj Mihael pojavi tudi pri kom drugem ja, a načeloma ima vsak točno določene vodnike, ki jih v nekem življenjskem obdobju najbolj potrebuje. Če mi boš dovolila, jih prikličem, da mi povedo imena, potem pa jih boš lahko klicala tudi sama.

To bi mi v teh prazničnih dneh ogromno pomenilo. Jih prosim ali jim ukažem?

Vodnike lahko kličemo in prosimo za vodstvo vsak dan, imamo pa nekako navado, da jih decembra kar precej obremenimo (smeh), saj se takrat bolj kot med letom poglabljamo vase. Vodnikom dejansko poveš, kam naj te vodijo. Če jim boš rekla 'hvala za novo stanovanje', ti bodo dejansko pomagali pri naslednjem koraku.

Pa imajo tudi pokojne duše svoje vodnike?

Imajo. In tudi mi kot mediji jim lahko pomagamo, da gredo v luč.

Zakaj duše tavajo?

Žalostno kako veliko duš je, ki tavajo in ne morejo naprej. Bodisi zaradi nenadne smrti v prometni nesreči, utopitve, zadušitve, smrti v požarih, ubojih, umorih, žrtvah vojn. Dolgo tavajo duše oseb, ki storili samomor. Trpijo tudi duše, ki so umrle zaradi hude žalosti, pa tudi tiste, ki gledajo še živeče svojce, kako trpijo in jočejo.

In ne morejo zapustiti Zemlje ali kako … ?

Nepričakovane nesreče, samomori, uboji, bolezni, vse to so dogodki, ki na nek način preprečijo, da bi se osebe poslovile od najbližjih. Nekatere duše ne zapustijo Zemlje zaradi hude žalosti svojcev in njihove želje po maščevanju, potem ko so utrpeli izgubo.

Kaj se dogaja s takimi dušami, lahko to vidiš?

Energetsko je to za medije zelo naporno, je pa fascinantno. Duša lahko dobesedno zapusti telo, odide kamor želi in vstopi v drugo telo. Telo si dobesedno izposodi. Pravimo, da nas napadejo entitete. In čustveno labilne osebe so najbolj na udaru.

Kako prepoznamo, da nas je napadla entiteta?

Vsakega med nami obdaja vsaj pet različnih entitet, duš, ki nas obkrožajo, a vstopijo lahko v ranljive, bolne, čustveno nezrele, v nestabilne osebe, ki se pustijo zmesti. Vstop neke duše v naše telo bi lahko najbolje opisali s tem, da se začnemo obnašati drugače kot se sicer. Ko čutimo, da nismo mi, da ne reagiramo kot običajno, a si ne moremo pomagati, ker čutimo, da je nekaj 'nad nami', kar je močnejše od nas.

V bistvo ni nad nami, ampak v nas. In lahko entitete tudi odženeš?

Tako kot moramo paziti nase in se poskušati zaščititi pred entitetami, tako moram priznati, da tudi biti medij ni enostavna stvar. In še zdaleč ne igra. Je za čustveno zrele, poštene in etične ljudi. Entitete lahko umirim s pomočjo hipnoze. Predvsem pa lahko s pomočjo hipnoze ojačam človeka, da se bo znal pred njimi zaščititi.

Ko že ravno govoriva o dušah, daj, povej, ali je dušna pot vnaprej določena ali jo lahko spremenim?

Usodo lahko spremenimo, dušna pot pa je določena.

Kako pa naj to sedaj razumem?

Res je, vse je vnaprej določeno a usodo lahko s svojimi dejanji vsak dan spreminjaš. Vsak od nas ima vnaprej začrtano pot po kateri naj bi stopali. Življenjske lekcije nas le brusijo na poti, po kateri bi morali stopati. A zaradi 'napačne' reakcije nemalokrat zaidemo s poti in vlak usode zapelje na drug tir.

In se oddaljimo od prave poti …

Ja, za trenutek, mesec ali leto … se oddaljimo od prave poti, tavamo v zaskrbljenosti, obupu, ne vidimo konca svojih težav in njihove rešitve. Nato dobimo še več težav oziroma lekcij, da nas prebudijo, da lahko spet začnemo delovati v pravo smer.

Če nas prebudijo …

Ja, če nas prebudijo. Marsikdo se ne zbudi a le brede in brede. Ne vidi izhoda in potone do konca. Žal se to dogaja zato, ker človek ne prepozna bistva prejšnjih lekcij, to je opozoril, da ni na pravi začrtani poti in ko ni v stanju krmariti svoje usode.

In tu nas največkrat v skušnjavo spravi tudi ego kajne?

Na nepravo pot se odpravimo in na njej ostanemo tudi zato, ker nam ego ne dovoli, da bi spregledali, da določenih stvari ne delamo prav. A kaj je ego? Strah, da se moramo pogledati v ogledalo in se soočiti s sabo. Strah pred neuspehom, pred duhovno rastjo. Ego nas postavi v stanje počitka in varnosti, a to še zdaleč ni bližnjica do cilja. Ego nam pravzaprav prepreči, da spoznamo svoje prave potenciale in darove ter klic naše duše. Zaradi ega ljudje je upoštevajo okolice, notranjih občutkov višjega jaza, dobronamernih nasvetov oseb, ki jim želijo dobro.

Takrat, ko mislimo, da imamo vedno prav, da smo najbolj pametni, najlepši, samovšečni, ko mislimo, da smo žrtev itd … takrat smo definitivno na nepravi poti. Tukaj spreminjamo svojo usodo, vlak usode, dogovorjen scenarij.

Kar seješ torej to žanješ …

Vlak usode je poln lekcij, takšnih, ki nas, ko smo jih osvojili, usmerjajo na pravi poti. Določene lekcije so slabe a imajo svoj namen. In to je, da duša raste. Oseba lahko počne dobre ali slabe stvari. Lahko počne dobre stvari, pa jo usoda postavi pred slabe lekcije a če se na lekcije odzove le z dobrim, šteje na koncu življenjske poti le to. Smo bili dobri ali slabi. Vsak med nami piše usodo v naslednja življenja, a le pod pogojem, da se ima duša pravio utelešat.

In kje je moja duša?

Ti imaš toliko preizkušenj zato, ker si prvo utelešenje.

Prvo utelešenje še ne pomeni, da lahko delam, kar mi pade na pamet oziroma po načelu le enkrat se živi?

To je samo opravičilo za naša dejanja, za katera vemo, da tisti dani trenutek niso dobra in v skladu z našo pravo potjo usode. V tem decembrskem času vsem bralcem te spletne strani želim, da se znajdejo na pravi, na njim začrtani poti.

Več o tem, kako potuje duša, kaj narediti z usodo in kako prisluhniti sebi, pa boste izvedeli na predavanju Potovanje duše, ki bo 19. 12. 2019 v mestni četrti Lava, na Iršičevi ulici 2a v Celju, od 17.00 do 20.00 ure.

Udeležbo na srečanju lahko potrdite na telefonski številki 070 208 890 ali na mailu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

 

 

Z Alenom sem se pogovarjala Barbara Černe, v objektiv pa ga je ujela Nataša Müller.