Odsotnost zdravja je stanje, ki smo se ga navadili poimenovati bolezen. Na temo zdravja in njegove odsotnosti vam želim približati takšen pogled na dogajanje v našem telesu in umu, ki nas osvobaja strahu pred boleznijo.
Vsi vemo, da sta zdravo telo in dobro fizično počutje pomemben predpogoj za uspeh na ostalih področjih. Telo imamo namreč ves čas s seboj - tudi če se v njem kdaj ne počutimo dobro, ga ne moremo kar odložiti, ampak moramo zanj poskrbeti. Poleg tega je pomemben prevodnik, skozi katerega zaznavamo in doživljamo svoj svet. S slabim fizičnim počutjem ali z bolečinami bomo zelo verjetno tudi vse ostalo videli v temačnih tonih. Zato je strah pred izgubo zdravja pogosto zelo hromeč, še posebej, če živimo v okolju, kjer je prevladujoče prepričanje, da se nam bolezen “zgodi” in da za najresnejše med njimi ne poznamo učinkovitega zdravila.
Uradna medicina nam je lahko zelo v pomoč, ko z našim zdravjem nekaj ni več v redu in potrebujemo pomoč pri obvladovanju in odpravi posledic slabega fizičnega stanja. Zato njenih dosežkov nikakor ne smemo podcenjevati. Res pa je tudi, da še zelo tava v temi pri odgovorih, kaj je tako ogrozilo naše telo, da smo zboleli. Tako na primer ne ve, zakaj za rakom zbolevajo tako ljudje, ki ga imajo v družini kot tisti, kjer ga v družini ni. Glede dedne ogroženosti se pogosto opira na suhoparne statistične podatki o odstotkih tveganja. Zelo malo pa lahko zanesljivega izvemo o vzrokih, zaradi katerih naj bi se neka vrsta bolezni v družini ponavljala. Prav tako nima odgovora, zakaj rak prizadene tako ljudi z nezdravim življenjskim slogom kot ljudi, ki so vzor zdravega življenja. Stroka izpostavlja določene dejavnike tveganja, ki so ali zelo široki ali zelo splošni, poleg tega pa tudi glede njih nima enotnega mnenja oziroma se njeno mnenje o rizičnih dejavnikih nenehno spreminja.
V takšnih razmerah, ko ni jasnih odgovorov, je izjemno pomembno, kakšen je naš osebni pogled na bolezen oziroma zdravje. Če mislimo, da nam je bolezen usojena oziroma, da nas doleti sama od sebe, neodvisno od nas, potem je življenjsko pomembno, da imamo čim boljšega zdravnika, ki mu brezpogojno zaupamo in verjamemo, da nam bo znal pomagati vsakič, ko bomo potrebovali njegovo pomoč. In, kar ni nič manj pomembno, tudi zdravnik mora verjeti, da nas lahko pozdravi. Zaupanje v moč medicine in zdravnika morata biti tako velika, da nam lahko pomagata premagati strah pred boleznijo.
Mnogi pa na bolezen gledamo drugače. Verjamemo, da se vse bolezni, tudi najtežje, začnejo znotraj nas, v našem miselno-čustvenem svetu. Povezujemo jih s kroničnim nezadovoljstvom in z dolgotrajnim, hromečim strahom, ki izvira iz globokih občutkov negotovosti, obremenjenosti, nemoči in ogroženosti. Verjamemo, da je uspeh zdravljenja dolgoročno odvisen predvsem od tega, v kolikšni meri bomo uspeli premagati svoje strahove in zaživeti v miru, z zaupanjem vase, s postavljenimi cilji in z veseljem do življenja. Zavedamo se, da je zdravje naša življenjska danost in da je samo od nas odvisno, ali ga bomo tudi ohranili. Zdravje ohranjamo ali ga izgubljamo s svojimi pogledi na različne življenjske situacije, načinom njihovega doživljanja in s svojimi odzivi nanje.
Že starodavni Kitajci so pred več kot šest tisoč leti vedeli, da so v našem življenju ves čas prisotni dejavniki, ki ohranjajo zdravje in tisti, ki ga ogrožajo. Zdravje ali odsotnost zdravja sta stanji, ki se odražata skozi njihovo medsebojno razmerje. Kadar je prisotnih več dejavnikov, ki zdravje ohranjajo, smo zdravi. Če prevladajo dejavniki, ki zdravje ogrožajo, nismo zdravi. Dejavnike, ki ogrožajo zdravje, tradicionalna kitajska medicina (TKM) deli na zunanje: mraz, vročina, veter, vlaga, suša ter notranje, ki jih predstavljajo osnovna čustva. Vpliv notranjih dejavnikov je po TKM precej pomembnejši od vpliva zunanjih. TKM tako zunanje kot notranje dejavnike povezuje z določenimi notranjimi organi: vročina in radost sta povezana s srcem in tankim črevesom; vlaga in skrb sta povezana s trebušno slinavko in vranico ter želodcem; suša in žalost sta povezani s pljuči in debelim črevesom; mraz in strah sta povezana z ledvicami in mehurjem; veter in jeza sta povezana z jetri in žolčnikom. Primer: če smo izpostavljeni premočnemu vetru ali če vztrajamo v jezi, ogrožamo zdravje jeter in žolčnika.
Kakršnokoli nezadovoljstvo, ki je intenzivno in traja dlje časa, ogroža naše zdravje. Večina ljudi se na žalost premalo zaveda, da z vztrajanjem v nezadovoljstvu in s pogostim pritoževanjem neposredno ogrožajo tudi svoje fizično zdravje. Obstaja namreč zelo očitna povezava med stopnjo nezadovoljstva in slabšim zdravjem: dlje kot živimo v nezadovoljstvu in večje kot je, bolj se slabša naše zdravje. O tem, kako se misli ogroženosti in čustva strahu preko žlez in hormonov spremenijo v fizične učinke, je že veliko napisanega. Za naše zdravje je namreč bolj kot karkoli drugega pomembno, da se zavedamo povezave med umom in telesom. Če se te povezave zavedamo, jo lahko tako pri sebi kot pri drugih zelo hitro prepoznamo. Velja namreč naslednje: preden smo tožili zaradi bolečin ali kroničnih obolenj, smo se kar nekaj časa pritoževali zaradi nečesa drugega: prevelikih obveznosti, premalo prostega časa, pomanjkanja smisla v življenju, finančne situacije, partnerja, otrok, sosedov, vremena, službe, nadrejenih, podrejenih, konkurence, vlade, družbe, države... Vsako nezadovoljstvo, ki ga čutimo glede česarkoli, sčasoma ogrozi naše dobro fizično počutje. Vzrok poslabšanega zdravja je vedno psihosomatske narave – najdemo ga v našem miselno čustvenem svetu. Vsi za zdravje škodljivi procesi se začnejo v naših mislih, enako kot vsak proces zdravljenja – tudi ta se mora začeti v spremenjenem doživljanju vsega, kar nam je v zadnjem času jemalo največji del naše pozornosti. Tisti, ki večinoma govorijo o priložnostih, veselju in blaginji, vse to slej ko prej imajo; tisti, ki v glavnem govorijo o zdravju, ga imajo; in tisti, ki v glavnem govorijo o najrazličnejših življenjskih tegobah, jih slej ko prej dobijo. Drugače ne more biti, ker je takšen zakon, ki pravi, da bomo izkušali tisto, čemur posvečamo svojo pozornost. Zakon bo deloval enako tudi, če se začnemo na bolezen bolj kot prej osredotočati potem, ko so nam jo "odkrili". Ko smo soočeni z rezultati preiskav, ki so nam jih naredili, in ti odstopajo od povprečnih pričakovanih statističnih vrednosti, ne smemo pozabiti, da gledamo sliko zatečenega stanja, ki kaže na naše morda trenutno slabše zdravje. Vendar je diagnoza zatečeno stanje, trenutna slika in odraz nekega procesa, ki se je začel precej prej in je vplival na postopno slabšanje zdravja. Na to, kakšna bosta v prihodnosti smer in potek procesa, pa lahko najbolj vplivamo sami: lahko ga obrnemo k zdravju ali poglabljanju bolezni. Kako bo, je daleč najbolj odvisno od nas.
V takšnih razmerah, ko ni jasnih odgovorov, je izjemno pomembno, kakšen je naš osebni pogled na bolezen oziroma zdravje. Če mislimo, da nam je bolezen usojena oziroma, da nas doleti sama od sebe, neodvisno od nas, potem je življenjsko pomembno, da imamo čim boljšega zdravnika, ki mu brezpogojno zaupamo in verjamemo, da nam bo znal pomagati vsakič, ko bomo potrebovali njegovo pomoč. In, kar ni nič manj pomembno, tudi zdravnik mora verjeti, da nas lahko pozdravi. Zaupanje v moč medicine in zdravnika morata biti tako velika, da nam lahko pomagata premagati strah pred boleznijo.
Če dobimo težjo diagnozo je ključnega pomena, da delujemo v smeri povrnitve zdravja, ne pa, da se borimo proti bolezni. Naša naloga ni premagati bolezen, ampak si dopustiti zdravje. Zelo pomembno je, da se zavedamo naslednjega dejstva: Če se bomo borili proti bolezni, bomo nanjo in na njene simptome ves čas osredotočeni in zelo kmalu bomo nehote sebe doživljali kot bolnika in živeli življenje bolnega človeka. To pa ne more biti način, s katerim bi si lahko povrnili zdravje. Bolezni seveda ne smemo zanikati, kajti zanikanje nikoli ne prinese rešitve. Sprejeti jo je potrebno kot posledico preteklega delovanja in opozorilo, da je potrebno živeti drugače. Namesto v nezadovoljstvu in z mislijo na bolezen, ki sta povzročila, da se je porušilo naše notranje ravnovesje, je potrebno živeti kot živi zadovoljna in zdrava oseba. Čim pogosteje je potrebno početi tisto, kar nas veseli, seveda v okviru možnosti, ki nam jih dopušča trenutno fizično počutje. Fizičnega izboljšanja res ne moremo doseči takoj, čeprav ga je možno izboljšati dosti prej, kot si upamo misliti. Lahko pa kadarkoli v trenutku izboljšamo svoje psihično počutje.
In še nekaj: zelo pomembno je, da nam diagnoza ne vzame poguma. Je pa resno opozorilo, da bo potrebno nekaj spremeniti. Zgolj pogumne besede o trenutnem zdravstvenem stanju ne bodo dovolj, da bi se nam vrnilo zdravje. Govoriti, da se ne damo in da nam bolezen ne bo prišla do živega, bo premalo. Super je, da ostanemo kljub diagnozi pogumni, vendar je to nujni, ne pa tudi zadostni pogoj, da bi bili spet zdravi. Hrabre besede še niso dokaz pozitivne naravnanosti in zagotovilo, da si bomo povrnili zdravje. To bo prišlo, ko se bomo čim večkrat zaradi česarkoli dejansko počutili dobro. Okrevanje bo trajalo toliko časa, kot nam bo potrebno, da se bomo znali počutiti dobro v situacijah, v katerih smo se prej počutili slabo.
Ne pozabite: bolezen vas ne doleti od zunaj, neodvisno od vas, po nekem nepredvidljivem vrstnem redu, pač pa je fizična manifestacija vašega dolgotrajnejšega nezadovoljstva. Zato živite v zadovoljstvu in ne skrbite glede bolezni. Kot pravita E. in J. Hicks: “Zaskrbljenost pomeni, da uporabljamo svojo domišljijo za ustvarjanje nečesa, kar si v resnici najmanj želimo.”
Vanja Založnik (več o Vanji najdete v naši rubriki Z nami sodelujejo)