Pisali smo, da so bili naši predniki promiskuitetni; tako so imeli več možnosti preživetja. Bitka med moškimi za oploditev ženskega jajčeca se je tedaj odvijala na celični ravni, med celicami semenčic, bojišče pa je bilo ženski razmnoževalni sistem. Tokrat nam raziskovalca Christopher Ryan in Cacilda Jetha pojasnjujeta to dogajanje. Opirata se na semensko tekočino.

Človeška ejakulacija je izliv semenske tekočine. Običajno je to tri do devet brizgov. Raziskovalci, ki so zajeli ejakulate, izlive za analizo, ugotavljajo, da so v prvih izbrizgih snovi, ki semenčice varujejo pred različnimi kemičnimi napadi. Kakšnimi kemičnimi napadi, se boste vprašali? Te snovi, poleg belih krvničk in protiteles, ki so v ženskih rodilih, varujejo semenčice tudi pred kemičnimi snovmi, ki so v morebitnih poznejših izbrizgih drugih moških.

Kaj vzburja moške?

Raziskovalci so dokazali, da moški ustvari precej več semenčic, če nekaj dni ne vidi svoje partnerke. Ne glede na to, ali je med njeno odsotnostjo ejakuliral ali ne. To odkritje se ujema z domnevo, da semenska tekma vendarle igra določeno vlogo v človeški evoluciji in je morda celo odraz prilagoditve monogamiji. Po tem scenariju naj bi moški, ki ne ve, kaj počne njegova žena na konferenci v tujini, začel mrzlično proizvajati dodatno seme, saj bo imel tako več možnosti, da oplodi njeno jajčece, ko bo prišla domov, tudi če so njegovi najbolj črni strahovi (in nemara najbolj vroče fantazije) resnični. Ženske glede tega poročajo, da so njihovi partnerji običajno podjetnejši v postelji in globlje in močneje vstopajo vanje po tem, ko se nekaj časa nista videla ali če jih sumijo nezvestobe. Možnost, da moške vzburja misel na morebitno partneričino pregreho si očitno še ni utrla poti v razpravo, vendar pa raziskovalci pornografskih filmov to že tako ali tako vedo, zatrjujeta Christopher Ryan in Cacilda Jetha.

»Moške rade vzburjajo podobe okolja, v katerem je semenska tekma očitna, čeravno nas le malo pomisli na to. Povpraševanja po slikah in videih, ki prikazujejo eno žensko z več moškimi, je v svetovnem spletu in komercialni pornografiji neprimerno več kakor po tistih, ki prikazujejo enega moškega z več ženskami,« sta dognala raziskovalca.

Semenčica: najbolj tekmovalno bitje

Pogledi na to so seveda različni. A kljub različnim pogledom je nesporno dejstvo, da ima semenska tekma svojo vlogo tudi v človeškem razmnoževanju. In to vsakič. En sam človeški izliv semena vsebuje od petdeset milijonov do pol milijarde semenčic; vsaka od njih bi bila rada oplojevalec. Pravo vprašanje je torej, ali kandidati tekmujejo samo drug z drugim ali pa tudi proti milijardam drugih vnetih semenčic, ki so jih tja poslali drugi moški.

Težko si je zamisliti bolj tekmovalno entiteto, kot je človekova semenčica. Predstavljajte si vrvečo množico mikroskopsko majhnih lososov, katerih bistvo obstoja je v tem, da se trudijo po toku navzgor proti oploditvi, za katero imajo možnosti ena proti več sto milijonov. Pičle možnosti, si najbrž mislite.

Nimajo pa semenčice vseh bitij tako obupno majhnih možnosti. Pri nekaterih vrstah žuželk, recimo, se tekmovanja udeleži manj kot sto semenčic. Tudi niso vse semenčice tako drobcene v primerjavi s svojim pošiljateljem. Nekatere vrste sadnih mušic imajo semenčice, ki merijo skoraj šest centimetrov, ko se odmotajo, skoraj sedemkrat toliko kot muhe same. Homo sapiens ima mesto daleč na drugi skrajnosti, saj mu je mala malica odložiti na stotine milijonov majcenih semenčic.

Raziskovalca Christopher Ryan in Cacilda Jetha o tem podrobnje razpredata v knjigi Seks ob zori; predzgodovinski izvori moderne spolnosti.

Eva Majnik