Negativna sporočila o staranju mečejo senco na celotno življenje človeka.
Od otroštva naprej nas zasipajo s sporočili, da je biti star – bedno. Da so gube grde, starejši ljudje pa nekoristni. Tudi Ashton Applewhite, pisateljica, blogerka in aktivistka, jim je nasedala, dokler ni ugotovila, od kod izhajajo ti predsodki in kako škodljivi so. Mite o starosti je zavrgla v knjigi »Lepota let – manifest proti starizmu«.
Besedo starizem je leta 1969 skoval geriater Robert Butler. Opredelil ga je kot preplet škodljivih naravnanosti do starejših ljudi, starosti in staranja; diskriminatorno ravnanje s starejšimi; institucionalno ravnanje in politiko, ki ohranja predsodke o njih.
Ustvarjen umetno
Podobno kot rasizem in seksizem je tudi starizem družbeno ustvarjena zamisel, ki se s časom spreminja ter služi družbenemu in ekonomskemu namenu. Kot vsaka diskriminacija utemeljuje in vzdržuje neenakost med skupinami, v tem primeru med mladimi in ne-več-mladimi.
Podobno kot v rasizmu in seksizmu tudi v starizmu ne gre za naš videz, temveč za to, kaj ljudje na oblasti želijo, da bi pomenil. Starizem se pojavi, kadar prevladujoča skupina uporabi svojo moč za to, da zatira ali izkorišča ali utiša ali se preprosto ne meni za ljudi, ki so veliko mlajši ali precej starejši. Občutimo ga vsakič, kadar nekdo meni, da smo za nekaj »prestari«, za nalogo, odnos, pričesko, namesto da bi ga zanimalo, kdo smo in česa smo sposobni.
Starizem je danes vsepovsod
»Danes vidim starizem, kamor se ozrem,« pravi Applewhitova. Kadar se stari prijatelji zdrznejo ob glasni izjavi, kako dolgo se že poznajo, namesto da bi se veselili skupne zgodovine. Kadar se moški in ženske čutijo prisiljene, da na spletnih straneh za zmenke lažejo o svoji starosti. Kadar zavihajo nos, če jim kdo prijazno ponudi sedež na avtobusu. Starizem seva iz reklamnih panojev in televizije, zaznamo ga v bolnišnicah in hotelih, med večerjo. V nenehnem obstreljevanju s sporočili z vseh koncev, ki pošiljajo ne-več-mlade na obrobje družbe.
A starizem ropa družbo ogromnega porasta znanja in izkustev ter zastruplja našo prihodnost s podtikanjem, da je daljše, bolj zdravo življenje težava namesto pomemben dosežek, poln priložnosti, ki jih prinaša. Negativna sporočila o staranju mečejo senco na celotno življenje človeka, ovirajo naše možnosti, gospodarstvo in državljansko življenje, pravi pisateljica, ki živi v New Yorku in že vse od leta 2007 piše o staranju in staromrzništvu na spletni strani ThisChairRocks.com in v blogu Yo, Is This Ageist?
Nekoč spoštovani
A ni bilo vedno tako. Redke ljudi, ki so dosegli visoko starost, so v večini predzgodovinskih in poljedelskih družb spoštovali kot učitelje in varuhe kulture. Dokler je bila visoka starost razmeroma redka, so starejši ohranjali družbeni položaj imetnika dragocenih veščin in podatkov. V 19. in 20. stoletju se je zgodil preobrat. Staranje je iz naravnega procesa prešlo v socialni problem, ki naj bi ga »reševali« programi, kot so socialno skrbstvo in »upokojenska naselja«. Pojavili so se negovalni domovi, »prisilno združenje ubožnice in bolnišnice«.
Izbruh potrošniške družbe, ki sta ga zanetila povojni čas in blaginja, ter raziskave o življenjskem obdobju, imenovanem »adolescenca«, so pripeljali do kulture mladosti kot razpoznavnega pojava 20. stoletja. Stopnjeval se je strah pred staranjem in odpor, celo sovraštvo do starih ljudi.
Ana Lovšin
