»Redna telesna dejavnost je poglavitni del zdravega življenjskega sloga. Še posebej je priporočljiva za bolnike s koronarno boleznijo, saj preprečuje napredovanje srčno-žilnih bolezni,« zatrjuje Lilijana Žerdoner, dipl. m. s., mag. zdr. nege, vodja aktiva vaditeljev Zveze koronarnih klubov in društev Slovenije (ZKKDS). Z njo smo se pogovarjali o vseživljenjski rehabilitaciji bolnika s koronarno boleznijo.

Tistim, ki so doživeli nenaden akutni koronarni dogodek, se je v trenutku spremenilo življenje.

Mnogi se pogosto sprašujejo, kaj so storili narobe, kaj bi morali delati drugače in zakaj se je moralo to zgoditi prav njim. Bolezni ne morejo sprejeti, ne morejo verjeti, da so še včeraj lahko normalno opravljali svoje delo, se ukvarjali s športom, se zabavali na svoj način in živeli svoje dosedanje življenje. Čez noč ugotovijo, da težko prehodijo eno nadstropje stopnic. Skrbi jih služba, delo, dom, družina. Šele ko bolnik sprejme bolezen, se začne pot okrevanja. Šele takrat pride do spoznanja, da bo potrebno v dosedanjem načinu življenja marsikaj spremeniti. Prizadeti se sprašuje, ali bo zmogel in znal, kdo mu bo pomagal, kdo mu bo stal ob strani in ali ga bo okolica razumela in sprejela takšnega – drugačnega. Vse pogosteje se v zadnjem času srečujemo z bolniki po kratkotrajni hospitalizaciji zaradi akutnega koronarnega sindroma in brez ustrezne zgodnje rehabilitacije. V času hospitalizacije je bolnik prestrašen, potek diagnostike in zdravljenja je hiter. Bolnik zapusti bolnišnico, če vse poteka brez zapletov, že po 2-4 dneh. V tem kratkem času ne dobi ustreznih informacij o dejavnikih tveganja, ki so ga pripeljali do nastanka infarkta, o poteku nadaljnjega zdravljenja, jemanju zdravil, kako ravnati ob ponovnih težavah in kako spremeniti svoj dosedanji življenjski slog. Prav bi bilo, da bi vsakdo po akutnem koronarnem dogodku in posegu na koronarnem žilju šel skozi program rehabilitacije, ki je že leta uveljavljen postopek za te bolnike.

Vključevanje obolelih v formalne programe srčno-žilne rehabilitacije je v mednarodnem merilu zelo uveljavljen in priznan kazalnik kakovosti oskrbe koronarne srčne bolezni, kajne?

Večina programov temelji na telesni vadbi, hkrati pa v bolj ali manj formalizirani obliki bolnikom ponujajo tudi raznovrsten obseg ukrepov sekundarne preventive – izobraževanje, spremljanje in psihosocialno podporo. Rehabilitacija po akutnem koronarnem dogodku je razdeljena na tri obdobja: na obdobje v času hospitalizacije, ko je cilj zgodnja mobilizacija bolnika; obdobje rekonvalescence, ki vključuje nadzorovano telesno vadbo in izvajanje sekundarne preventive bodisi v centrih z ambulantno rehabilitacijo ali za to dejavnost usposobljenih zdraviliščih; tretje obdobje pa je vseživljenjska rehabilitacija, ki jo bolniki izvajajo sami ali v laično organiziranih skupinah.

Za tretje obdobje rehabilitacije imamo tudi v Sloveniji organizirano mrežo različnih društev, ki združujejo srčno-žilne bolnike. Eno izmed teh je Zveza koronarnih klubov in društev Slovenije (ZKKDS), ki je septembra 2017 obeležila 20. obletnico delovanja.

V ZKKDS je trenutno včlanjenih 3670 članov. V 81 krajih po Sloveniji, v 17 društvih in v 146 vadbenih skupinah redno enkrat do dvakrat tedensko vadi najmanj 2000 članov. Člani v ZKKDS so bolniki po koronarnih dogodkih, po srčno žilnih operacijah, bolniki s srčnim popuščanjem, tudi tisti, ki imajo povečane dejavnike tveganja za nastanek srčno-žilne bolezni in njihovi podporni člani.

Kdo nadzira vadbo?

Telesno vadbo v društvih in klubih vodijo in nadzirajo usposobljeni vaditelji, ki so opravili začetni tečaj in nato obnovitvene izobraževalne tečaje, ki jih organizira Zveza koronarnih društev in klubov za vse koronarne klube v Sloveniji. Vaditelji opravijo tudi tečaj oživljanja, znanje o tem pa redno obnavljajo. Vaditelji so v 80 % zdravstveni delavci, med njimi pa je najmanj 80 % vaditeljev z univerzitetno, visoko in višješolsko izobrazbo.

Redna telesna vadba je za koronarnega bolnika zelo pomembna.

Le pravilno odmerjena, redna, predvsem aerobna vadba, preprečuje napredovanje srčno- žilnih bolezni, podaljšuje življenje in izboljšuje njegovo kakovost. Za varnost vadbe sta odgovorna tako vaditelj kot bolnik sam. Bolnik mora vedeti, koliko se sme obremeniti in kakšni občutki ga spremljajo med vadbo, vaditelj pa je tisti, ki mu bo pokazal vrsto in način vadbe, ki je odvisna od njegove ogroženosti in zmogljivosti, da bo dosegel želene rezultate. Uspeh bo zagotovljen, ko bo bolnik motiviran in bo spoznal, da je prav on tisti, ki bo največ lahko naredil sam zase.

Vaditelj mora poleg znanja in usposobljenosti imeti tudi veliko mero empatije, sposobnosti komuniciranja in čustvene inteligence za delo z ljudmi. Njegovo delo ni le potek vaj, ki se odvija v neki skupnosti, ampak tudi podajanje informacij o bolezni, zdravljenju in dejavnikih tveganja ter dajanje informacij o ustreznih oz. varnih telesnih obremenitvah. Bolnik, ki se aktivno udeležuje vadbe, ima občutek varnosti in sprejetosti med sebi enake. Tu gre pogosto za povezanost med obolelimi, ki imajo podobne težave in sorodne skrbi. Pogosto občuti skupina povezanost in pripadnost kot v družini. Kajti poleg vadbe se v društvu dogajajo še razna formalna in neformalna druženja, ki ljudi povezujejo in jim dajejo energijo za življenje.

Uspešen bolnik je tisti, ki dobro sprejme svojo bolezen in bolezen tudi dobro obvlada. Čeprav mu kronična bolezen zapira vrata v nekaterih delih življenja, jih v drugih odpira. Razviti je potrebno nove spretnosti in se naučiti novih spoznanj, kar obolelemu daje moč in ga krepi.

 

*****

O Lilijani Žerdoner, dipl. m. s., mag. zdr. nege, vodji aktiva vaditeljev ZKKDS

Lilijana Žerdoner je magistrica zdravstvene nege, zaposlena v Bolnišnici Topolšica od leta 1981. Srednjo zdravstveno šolo je zaključila leta 1981 v Celju. Še isto leto se je zaposlila v Bolnišnici Topolšica. Svoje znanje in delovne izkušnje si je pridobivala na različnih enotah omenjene bolnišnice. 13 let je delala z bolniki, ki so prebolevali tuberkulozo, 7 let na pljučnem oddelku, 10 let v enoti intenzivne terapije in zdaj 6 let na oddelku za zdravstveno nego in rehabilitacijo kot koordinatorka pljučne in srčno-žilne rehabilitacije. Znanje si je širila in pridobivala tudi na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru, kjer je leta 2007 uspešno diplomirala in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra. Na omenjeni fakulteti je nadaljevala magistrski študij in ga leta 2015 zaključila.

Veliko svojega prostega časa posveča dvigu strokovnega znanja, ki ga nadgrajuje z udeležbo na strokovnih srečanjih, kjer se tudi aktivno vključuje kot predavateljica v Pljučni sekciji na DMSBZT Velenje, na Dnevih Angele Boškin v Bolnišnici Topolšica, v Sekciji rehabilitacije in zdraviliške dejavnosti na Mednarodni znanstveni konferenci. Opravlja delo vaditeljice koronarnih bolnikov v društvu koronarnih bolnikov Velenje. Je članica izvršilnega odbora Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije ter članica izvršilnega odbora Zveze koronarnih klubov in društev Slovenije, kjer je tudi predsednica aktiva vaditeljev. Na Golniku je uspešno opravila šolo za obstruktivno pljučno bolezen. Vodila je Astma šolo v Bolnišnici Topolšica in sodeluje v kliničnih študijah Bolnišnice Topolšice. Kot mentorica pridobljena znanja z veseljem prenaša med sodelavce, dijake, študente in pripravnike. Prav tako jih spodbuja, jim pomaga pri prvih korakih na njihovi poklicni poti, predstavlja jim posege, postopke in celostno obravnavo bolnika. Leta 2016 je prejela srebrni znak Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov (DMSBZT) Velenje.