Koncept brezpleničarstva je stara veščina komuniciranja, ki so jo znali uporabljati že takrat, ko plenice na svetu sploh še niso obstajale. Na primer v Afriki, kjer si jih še dandanes ne morejo privoščiti, je samoumevno, da plenic ne potrebujejo. »V večji meri živijo v stiku s samim seboj. Se slišijo, čutijo in instinktivno delujejo. Dejstvo je, da nam otrok oziroma dojenček skozi jok in vedenje sporoča vse. In zelo jasno tudi, kdaj bo izločal,« pojasnjuje Ana Božič, avtorica prvega in edinega priročnika o brezpleničarstvu v Sloveniji.

Brezpleničarstvo predstavlja naraven način življenja s svojim otrokom. Zajema celostno upoštevanje in zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, predvsem pa temelji na spoštovanju telesa ter njegovih občutkov kot celote. »Prej kot otroka osvobodimo življenja pod lastnimi iztrebki in mu tako dovolimo razviti prirojeno sposobnost reguliranja svojega lastnega izločanja, prej mu podarimo čistost bivanja na Zemlji. Za njegovo slišanje, za njegovo zdravje ter za naše čisto okolje,« pravi Ana in nadaljuje: »Z otrokom se tako podate na pot izjemne Nežne Komunikacije Izločanja in pri sebi hkrati razvijate neverjetno trdnost in mirnost svoje lastne osebnosti. Brezpleničarstvo je čudovit način povezovanja ter učenje prepoznavanja otrokovega neverbalnega sporočanja. Je nekaj najbolj čistega, čutnega in instinktivnega, kar lahko otroku podarimo že kar ob rojstvu ali v kasnejši starosti.«

Začnemo lahko ob rojstvu ali v kasnejši starosti otroka. Čim prej, tem bolje, saj imajo otroci prav v prvih mesecih starosti še najbolj razvite sposobnosti za reguliranje svojega lastnega izločanja. Kasneje z rednim povijanjem v plenice ta čut zamre in tudi otrok ne želi sodelovati, ker posegate v njegovo intimo. »Vsekakor pa naj se koncept začne takrat, ko mamica to začuti, v bistvu kadarkoli. Otroku rutinsko ponujamo prostor za izločanje. Zelo pomembno je, da se koncept izvaja v tesnem telesnem stiku. Od rojstva naprej uporabljamo položaj lunice in nadalje ko otrok sedi, kombiniramo s kahlico in straniščem. Otrok takoj zazna in začne sodelovati,« pravi Ana.

Posebno vez med materjo in otrokom je začutila tudi naša bralka Ivana, ki je s hčerjo spletla ljubečo vez, ko je bila ta še v trebuhu: »Ko je moja dojenčica dopolnila 5 mesecev, je že v 80 % kakala izven pleničke. Srečna sem in ponosna nase, ker mi je uspelo nekaj, kar sem čutila, da je mogoče, in o čemer sem se s svojo dojenčico pogovarjala že, ko je bila še v mojem trebuhu. Srečna sem tudi zato, ker imava z mojo dojenčico zaradi te odločitve stkano prav posebno vez povezanosti, razumevanja in empatije.«

Komuniciranje z dojenčki je prav zanimiva reč, ko spoznamo, da so enakovredni sogovornik z nami. »Jaz sem svojo dojenčico ogovorila in ji povedala, da imam željo, da mi glasno sporoči, kdaj jo tišči kakat in lulat, in sedaj mi to sporoča – včasih tudi zelo glasno. Kadar mora kakat, mi sporoča tako, da me gleda naravnost v oči, medtem ko se malo napenja, lahko ima vetrove, lahko se ji obarva obraz malo bolj rdeče. Tudi pri lulanju je vse skupaj odvisno od mene, a sem k sreči tudi tu že prepoznala znake, s katerimi mi sporoča, kdaj lulati,« dodaja Ivana.

Če se otrok ne želi previjati, nam podaja zelo jasen znak, da na sebi ne želi več imeti plenice. Hvaležen bo, če mu boste znali prisluhnili in se tako skupaj z njim podali v svet brezpleničarstva. Vabljeni v brezplačno FB klepetalnico za starše Odvajanje od plenic, v kateri se mamice skupaj z Ano spodbujamo k uspehu suhe in zdrave ritke.