Kamorkoli pogledamo beseda teče o aktualni epidemiji in korona virusu. Situacija daleč od tega, da ne bi bila resna. V vseh medijih so napotki, kaj moramo storiti, da se ne bi okužili, kakšni so simptomi okužbe in dnevno preštevamo število okuženih.
Večina od nas je v eni izmed vrst samo izolacije: bodisi, da skrbimo za majhne otroke, ali delamo od doma, mogoče so eni v bolniškem staležu, drugi na dopustu. Ne glede na status izolacije, pa je dejstvo, da smo doma in da se je vsakodnevni ritem dodobra porušil. Kar na enkrat imamo na razpolago več časa.
Zanimivo je, da se v tem »odvečnem« času nekateri ljudje soočajo s čustvenim prenajedanjem. Veliko število jih je potarnalo, da samo razmišljajo o hrani in o tem, kaj bodo jedli.
Zakaj hrepenimo po hrani tudi takrat, ko smo biološko siti? Odgovor je v čustvenih sprožilcih, ki nas napeljujejo na to, da čustvena stanja, s katerimi se soočamo, rešujemo s hrano.
Trenutno se vsak na svoj način spopada z epidemijo in krizno situacijo. Velik poudarek je na zunanjih dejavnikih; tistih, ki so vidni. Kaj pa naše notranje stanje? Kako se počutimo ob tej negotovosti?
Anksioznost, osamljenost, dolgočasje, jeza, depresija so čustvena stanja, s katerimi se lahko spopadamo v vsakdanjem življenju in ne samo v kriznih situacijah, kot je trenutna epidemija. Vsak od nas ima svoj čustveni sprožilec, za katerega mislimo, da ga lahko rešimo s hrano. S hrano se lahko »potolažimo« za kratek čas, vendar na dolgi rok nam bo čustveno prenajedanje lahko povzročilo še več čustvenih težav, kakor tudi zdravstvenih.
Eden najbolj pogostih sprožilcev za čustveno prenajedanje je dolgočasje. Ko postopamo po hiši/stanovanju in ne vemo, kaj bi sami s sabo, ali pa sedimo pred televizijo, ki nas profesionalno »bombardira« z reklamami za različne vrste hrane, je zalogaj ali dva čokolade, piškotov, krekerjev, logičen izbor, da preženemo dolgčas.
Pomemben sprožilec je tudi stres, ki v telesu povzroča različno paleto bioloških odzivov, ki imajo za posledico hrepenenje po določeni vrsti hrane. Tudi zaskrbljenost lahko zahteva takojšnjo potrebo po hrani, da bi se anksioznost, ki je ob tem nastala, lahko sprostila.
Hrana je vsekakor »romantično« povezana z ljubeznijo. Vzemimo primer čokolade za Valentinovo, skupno kuhanje večerje zaljubljencev, izkazovanje ljubezni skozi pripravo hrane za partnerja, otroke, vnuke.
Kaj pa pomanjkanje ljubezni, pozornosti, bližine…? Hrana nam daje uteho, nas pomirja in nam lahko hkrati nadomesti tisto, kar nam primanjkuje. Vendar kot že rečeno, samo za kratek čas.
Kako se soočiti s čustvenim prenajedanjem? Ne glede na to, ali je posledica čustvene lakote zmerno ali nekontrolirano čustveno prenajedanje se je potrebno najprej vprašati ali občutim resnično biološko lakoto? Če je odgovor pozitiven, potem ni razloga, da bi se zadrževali pri hrani. V primeru, pa da ni prisotna biološka lakota, potem se je priporočljivo ustaviti in se vprašati: kaj občutim, kakšni so moji trenutni občutki, kaj je tisto kar v tem trenutku potrebujem, kaj bi me osrečilo?
Samozavedanje in prisotnost sta ključni pri preprečevanju čustvenega prenajedanja. Enkrat, ko obvladamo svoja čustvena stanja, ni potrebe po prenajedanju in iskanju tolažbe v hrani. Hrana takrat postane užitek in ne še ena zadeva na seznamu, s katero se borimo. Četudi smo v krizni situaciji, je to lahko idealna priložnost, da smo prisotni.
Tatjana Ibračević, Eating Psyhology Coach