Riž je ena od najbolj razširjenih živil na svetu, žal pa je kot rastlina posebno nagnjen k vsrkavanju nekaterih strupenih težkih kovin iz tal, denimo arzena in kadmija. Izogibajmo se predvsem rjavemu rižu, ker vsebuje ovojnico zrna, kjer so škodljive snovi najbolj nakopičene, svari ameriška raziskovalna novinarka Deborah Blum. Arzen so pri testiranjih našli v vseh riževih izdelkih, od riževih kosmičev do otroške hrane.
Če polja namakajo po tradicionalni metodi, riž vsrka arzen. Če omejijo vodo, da riž ne bi vsrkal toliko arzena, rastlina namesto tega vsrka kadmij, ki je prav tako strupen. Arzen in kadmij sta v zemlji prisotna zaradi narave in človekove dejavnosti, kot stranska produkta industrije. A riž iz prsti ne pobira le arzena in kadmija, marveč tudi živo srebro in celo volfram.
Desetkrat več arzena
Največ težkih kovin vsebuje rjavi riž, saj se te najbolj nakopičijo v zunanjih plasteh zrna, ki jih pri belem, poliranem rižu odstranijo. Rjavi riž tako vsebuje desetkrat več arzena kot beli. Čeprav ne gre za alarmantne količine, pa kronična izpostavljenost arzenu, čeprav v majhnih odmerkih, lahko oslabi zdravje. In riž je povrh vsega eno od najbolj priljubljenih živil na svetu, to pomeni, da je pogosto na naših krožnikih.
In zakaj riž vsrkava težke kovine? Tako kot ljudje imajo tudi rastline sistem za prevzem in vsrkavanje hranilnih snovi. V rastlinah ta transportni sistem deluje za pridobivanje mineralov iz prsti, kot so železo, kalcij, cink, mangan. Riž ima dobro oblikovan sistem za odvzem silicija oziroma silikata, ki pomaga okrepiti rastlino ter daje trdnost in obliko steblom. Rastlina posrka topne hranilne snovi; tako iz tal pobere tudi arzen, ker je na nesrečo po sestavi podoben silikatu. In tradicionalne metode pridelave riža, kjer polja pogosto namakajo, spodbujajo tvorbo topne arzenove spojine, arzenita, ki ga rastlina z lahkoto transportira. Shranjuje ga v zrnu oziroma v ovojnici in ne kje drugje, denimo v listih. Kadmij pa riž pobere iz tal skozi transportni sistem za mangan. Največ arzena vsebuje riž, ki ga vzgojijo v nekaterih predelih Azije, tudi v Bangladešu in Indiji, kjer je arzen naravno prisoten z zemeljski skorji, in se zato znajde tudi v podtalnici, ki jo uporabljajo tako za pitje kot za namakanje riževih polj.
Himalajski beli riž
»V Indiji riž pogostokrat pridelujejo tudi na poljih, kjer je prej rasel bombaž, ki je ena najbolj škropljenih kultur. V tej prsti je zato še posebno veliko strupov, riž pa jih kot sesalec posrka,« pravi Blumova. Zato raje kot po rjavem rižu, ki naj bi sicer veljal za bolj zdravega, posezimo po belem rižu, po možnosti iz Himalaje, ker tam prst vsebuje manj strupov. Boljši je tudi basmati riž, ker je ta slabši »sesalec«.
Zdravstvene težave zaradi vsebnosti kadmija v rižu so najprej zaznali v 60. letih prejšnjega stoletja na Japonskem, potem ko so rudniki kadmija in ostala industrija onesnažili riževa polja s to težko kovino.
Povejmo še, da namakanje oziroma fermentacija riža iz njega ne odstrani strupov, kot so težke kovine, pesticidi, herbicidi, fungicidi, zato je pomembno, da je vsa polnozrnata hrana, ki jo uživamo, vsaj ekološko pridelana.
