Čeprav so jo naši predniki v preteklosti že sejali, je na današnjih njivah in gredicah skoraj ni. Čičerika. Lešnik, ki to ni. V razvitem svetu je v prehrani najbolj razširjeno kuhano zrnje, ki se je v zadnjih desetletjih uveljavilo v solatni ponudbi gostišč in restavracij.

Najstarejše seme čičerike so našli v pogorjuTaurus v Turčiji. Keramična posoda z vzorci ter poslikavami rastlin in semen, ki so jo našli na celotnem območju antičnega Bližnjega vzhoda, kaže na zgodnji pomen čičerika v pridelavi in uporabi. Da so se z zrnjem prehranjevali evropski koliščarji, potrjujejo ostaline semen čičerike, ki so jih nabrali bodisi na samoniklih ali pa na gojenih rastlinah v bližini kolišč.

Frankovski kralj in cesar Karel Veliki jo v svoji knjigi Capitulare de villis omenja z izrazom cicer italicus kot italijansko kraljevsko vrtnino. Eden največjih nemških filozofov srednjega veka Albertus Magnus, ki je bil tudi dominikanski menih, po smrti razglašen za svetnika, je spodbujal uporabo čičerike, njenih rumenih, rdečih in črnih semen v prehrani.

Nad njo se je navdušil tudi Nicolas Culpeper, angleški botanik in zdravnik, ki je v knjigi English Physitian iz leta 1652 zapisal, da je čičerika bolj hranljiva kot fižol, lajša težave z mehurjem in ledvicami, pospešuje izločanje seča in mleka ter povzroča manj vetrov.

V Nemčiji so jo v času prve in druge svetovne vojne gojili za zrnje, ki s ga praženega zmleli za kavni nadomestek.

Francozi so jo proti koncu 14. stoletja imenovali chiche, Angleži pa ciche peas. Sredi 18. stoletja se je v Oxfordovem slovarju angleškega jezika pojavil izraz chick-pea (piščanjčji grah), ki se je obdržal do danes.

Španski izraz garbanzo je nastal iz stare baskovske besede garbantzu, ki pomeni suho seme. V slovarju slovenskega knjižnega jezika in v pravopisju je izraz čičerka, v pogovornem pa pogosto uporabljamo izraz čičerika.

Latinsko ime gojene vrste Cicer arietinum izvira iz podobnosti suhega semena z glavo ovna (aries pomeni v latinščini oven), zaradi česar jo ponekod imenujejo tudi ovčji grah.

Zakaj je koristna?

Čičerikno suho zrno je bogat vir beljakovin (25 do 30 %) z odlično aminokislinsko sestavo, podobno živalskim beljakovinam.

Večja vsebnost asparagina pospešuje izločanje seča, odvajanje vode in ugodno vpliva na delovanje trebušne slinavke.

Vsebuje okoli 50 % ogljikovih hidratov, od tega 1,5 do 5 % vlaknin, številne mikroelemente in minerale (kalcij, kalij, fosfor, natrij, železo, magnezij, cink), vitamine skupine B (B1, B2, B3) in za človeški organizem zdrave večkrat nenasičene maščobe (3 do 4 %).

Čičerikino zrnje ima gladko strukturo, nekateri sladokusci menijo, da je po okusu zelo podobna lešniku. Pri nas je manj znana priprav in uporaba čičerikinega namaza, ki ga imenujemo humus. Za pripravo čičerikinega kruha lahko dodamo okoli 15 % čičerikine moke k pšenični. Kruh je beljakovinsko izdatnejši in rahlejši. Čičerikina moka lahko nadomesti pšenično moko tudi pri peki peciva, paniranju, zgoščevanju juh in omak. Zaradi vsebnosti beljakovin in dobre sestave je cenjena v prehrani domačih živali.

Več o njenih koristih si preberite tukaj.